Pisane topike

Resnična sprememba se prične s povabilom življenja. Odprtost življenja se pojavi kot dogodek, na katerega se lahko odzovemo s svojo zvestobo, da mu sledimo, ga mislimo in raziskujemo. Pa ne le sami, ampak predvsem skupaj. Zares učinkovita motivacija je povabilo k sodelovanju v skupnem projektu, ki je kot oblikovanje skupne želje pogoj motivacije.   Do sprememb torej lahko pridemo s pogovarjanjem, zlasti s poslušanjem in spraševanjem. Dobra vprašanja so ključna, saj poženejo (analitik zaseda mesto razloga želje Drugega) misel k razmišljanju, ki spreminja miselne vzorce. Novi miselni vzorci peljejo k novemu vedenju. Del tega procesa je dialektizacija slabih vedenjskih vzorcev in simboliziranje travm, ki se neuspelo razrešujejo skozi različne simptome in ohranjajo skozi prazni govor. V procesu reflektiranja življenja in samospoznavanja vse boljše razumemo, zakaj smo taki kot smo, saj pridobivamo vpogled v lastno eksistenco - v glavne nereflektirane označevalce, ki oblikuj...

V vsem tem blebletanju anonimnih ali v vsem tem ponavljanju istih stavkov, ki se širijo v medijih, pogrešamo moč, da bi kdo predrl in prekinili smisel, ki je, ne da bi to vedeli, ujet v diskurzivne iluzije. Vemo, da je prekinitev možna - možna je kot instantni navdih, ki oblikuje stavke v rezilo, govor v dinamit, ki paradoksno izgradi nov smisel. Zanima me, kaj je misel, ki lahko danes deluje kot sveža, ne pa kot stara, izčrpana filozofija, ki se v mukah podreja neizhodni izčrpanosti. Lahko misel reši znanost? Metodologija rešitve tega problema je blizu filozofiji Merleau-Pontya, ki je vedel, da je misel situirana, da je del konkretnega konteksta - in tam je zato njen začetek. Klic k najbolj primernemu odzivu, zato najdemo v konkretnem svetu, v tem, kar zares je. Tukaj najdemo odgovor na vprašanje, kje začeti. Husserl, Merleau-Pontyjev učitelj, je bil večni začetnik. Filozofsko metakognicijo tako usmerja bit, čuječa percepcija tega, kar je. Podobno je Platon opozoril na razliko me...

Kot velikokrat lahko slišimo smo ljudje problem-solverji , rešujemo probleme. V naši moči je, da spreminjamo in izboljšujemo okolja, v katerih živimo. Ob tem se zanašamo na razum, ki bazira na racionalni logiki. Ko želimo nekaj spremeniti, si to zapišemo v delovni plan, ki je ključ do sprememb. Večja kot je organizacija, večje ekipe upravljavcev in odborov sestavlja obsežne delovne načrte in akte. Organizacije se osredotočajo na iskanje in popravljanje problemov. Delodajalci iščejo na trgu najboljše problem solverje, ki so vestni, kreativni, zdravi, natančni, socialni, ker se radi družijo, itd. Zaposleni pa se učijo, da je edini način, da nekaj postavijo v pozornost - s tem, da ga spremenijo v problem. Življenje tako počasi postaja en velik problem in mi smo tu, da ta problem rešujemo. Do določene mere je to tudi res, vendar obstaja problem takega načina razmišljanja. Prvič. Problemsko situacijo rešujemo le skozi prizmo logike in ob tem pozabljamo na emocionalne razsežnosti. Te l...

V jedro socialnih organizacij bi lahko postavili koncept pozitivnega raziskovanja in odkrivanja, ki je proces produkcije bogatih opisov preteklih dogodkov skozi naslednje faze: določitev teme, iskanje, sanjanje, oblikovanje in usoda . Kar je znano tudi kot 4D model za appreciative inquiry . V fazi iskanja se vračamo v preteklost, da bi odkrili teme, ki nas vsakič znova spremljajo, navdušujejo in z nami vztrajajo. Ob tem o njih razmišljamo, jih analiziramo, poglabljamo in lateralno razširjamo, da bi začeli razmišljati in sanjati o drugačni prihodnosti, o tem, kaj lahko še izboljšamo. Skozi tranzicijsko fazo naše nove zamisli oblikujemo v dobre, željene smeri ter zastavimo prve korake, ki jih nato začnemo udejanjati. Stalno ohranjamo meta-pogled na trenutno situacijo in se še naprej pogovarjamo. Skozi pogovor namreč pripovedujemo zgodbo skupnega življenja.  Zavedati se moramo, da našo pozornost določata intenca in prepričanja. Intenca je v glavnem avtomatizirana, zato je potrebna av...

Obstajajo zanimive povezave med sodobnimi teorijami biznisa, managementa, vodenja organizacij, pozitivno psihologijo, dobrimi praksami komunikacije z nekaterimi starimi tradicijami, filozofijo in celo mistiko. Povezave so vsekakor skrajno čudne in nenavadne, kaj vendarle imajo lahko skupaj najbolj ezoterična spoznanja s poslovnim svetom, ki je vse prej kot občutljiv za nianse sveta, ki ne prinašajo dobička. Na eni strani stoji logika dobička in na drugi asketizem. Kaj sploh lahko biznismeni govorijo revnim fakirjem, ki spijo na žebljih? Mislim, da prav nič. In ker bi nas lahko klišejska poslovnost prehitro pregnala, se spomnimo na osnoven princip: v svetu bomo potrebovali vsakršno znanje, zato ga poskusimo integrirati. To bo naša naloga za vnaprejšnje objave. Danes predstavljam samo dve uvodni izhodišči. Izhajam iz revolucije, ki se imenuje mindfulness revolucija, revolucija čuječnosti. Na prvi pogled se zdi izraz precej samoumeven, saj je že precej razširjen v zavesti ljudi. V teh kri...

Sem mlad, ne spet tako zelo, ampak še vedno mlad. Mladost nam, kot pravi Alain Badiou, nudi dve nevarni poti, dve strasti, čeprav ni nujno, da to prepoznamo. Prva je strast nemediiranega, intenzivnosti čutnega življenja in druga je strast odlašanja in odrekanja, da bi si zagotovili udobje uspeha in varno življenje. Eno vodi v nihilizem, drugo v rigidno podpiranje obstoječih struktur moči. Za mladega človeka, pravi Badiou, je zato pomembna predvsem pozornost na znake, da se bo zgodilo nekaj drugačnega, kot to, kar je. Da bi jih opazili, moramo biti skrbni in metodično slediti, kaj se dogaja v obširnem svetu. Obstaja tudi to, kar znamo in česar smo sposobni. Tu pa so še stvari za katere ne vemo, da jih zmoremo. Biti del Ideje pomeni odkrivati sposobnosti v sebi, za katere nismo vedeli, da jih lahko odkrijemo. Morda se komu zdi zanimivo, da še vedno berem to, o čemer sem govoril kakšne tri leta nazaj, čeprav sem, gledano v pravilni perspektivi, brati začel šele pred kratk...

Človek je predvsem bitje govorice. Ko je majhen, imitira govorico odraslega. Še ne ve, kaj počne, to se bo moral šele naučiti. Ko mu pripovedujemo, kako se počuti sam, se preko reflektivne empatije uči večjega samo-zavedanja lastnih čustev. Govorica naj ne bo samo kaj ne, ker bo to samo oponašal, ampak naj bo: glej kako je (reflektivni opis) in kako naj bo drugače (možnosti, vrednotenje in modeliranje). Pomembne so poudarjene ključne besede, saj svojo gravitacijo kažejo kako. Besede naj vodijo h ključnim principom. Eden od nasvetov empatičnega pogovarjanja so vprašanja, ki jih lahko razdelimo na štiri vrste. Zanimivo je, kako je njihov vrstni red podajanja in izmenjevanja pomemben. Pomagajo odpreti pogovor, da bi zgradili intimnost, zaupanje in transparentnost: - začetna vprašanja - zrcalna vprašanja - vprašanja, ki popolnoma spremenijo temo - nadaljnja vprašanja, ki nagovarjajo k novim informacijam Ampak vse te tehnike niso upravičene, če niso v službi etike. Preprosto mora ...

Zadnjič so mi povedali, da so pred kratkim odkrili, da lahko nevroni rastejo tudi v pozno starost. Očitno je bilo, da je sogovorec samo ponovil stavek, ki ga je nekje slišal, čeprav ga še ni raziskal. Ni znanstvenik, zato se to od njega tudi to ne pričakuje. Bi bilo pa zanimivo, če bi o tem kdaj spregovorili na tv, namesto, da nam neprestano kažejo dolgočasno propagando. Obstaja razlika, ki jo Dennett imenuje razlika med sposobnostjo ( competences ) in med razumevanjem ( comprehension ). Opozori, da se narava sigurno vede inteligentno in pametno, da pa to nujno še ne pomeni, da tudi reflektira svoje početje. Da torej ne potrebujemo verjeti v vso prisotno zavest, neoprijemljive duše ali bogove narave, da bi razumeli kaj se dogaja okoli nas. In, da ptiči ne potrebujejo umetniške refleksivne žilice, da bi zgradili svoja gnezda. Zadostuje že evolucijsko izoblikovan kljun, ki ptiču prepreči, da bi gradil iz opeke in betona ( affordance ). Narava morda res nima zavesti, je pa ureje...

Zadnjič sem želel napisati nekaj bolj slikovitega o pogojih svobode in o čisti misli, ki je sicer filozofski koncept. Danes pa nadaljujem o propagandi in zavesti. Lahko rečemo, da obstajata vsaj dve obliki pozornosti. Prva je vsakdanja omejena pozornost, ki je ponavljajoča pozornost na kamenček v čevlju, zaradi katerega spregledamo vse ostale čutne možnosti. Druga oblika je pozornost o sami pozornosti. Preprosto rečeno: svojo pozornost lahko uporabljamo tako, da postajamo pozorni na kaj in na kako smo pozorni. Tudi na to kako smo pozorni na pozornost druge osebe in to kako je (ali ni) ona pozorna na našo pozornost. Dinamika med njima lahko postaja vse pozornejša. Vse skupaj je pomembno, ker ne želimo biti zavedeni s propagando, ki poskuša ujeti našo pozornost na primer z razvpitimi in zabavnimi podobami, ki premikajo meje, denarnimi obljubami, blazno uspešnimi kulti osebnosti, s prisiljeno pozitivnostjo, z vso politično navlako, z vitalnim zdravjem in še in še. Ko prepoznamo oz...

Potuje nekaj, nekje po skrivnostni topologiji pomenov. Kaj potuje in kaj je skrivnostna topologija, ki jo nekateri celo slutijo, a ne morejo zgrabiti s svojimi mislimi, ker je njihova misel namreč odvisna od topologije. To pa se morda lahko tudi obrne, da misli spremenijo pokrajino pomenov, ker pokrajina misli z nami. Brez nas ne bi obstajala. Torej ni tako skrivnostna, da bi jo imenovali kolektivna podzavest, kjer se zbirajo črni oblaki in od koder izvirajo univerzalni stereotipi, ups, hočem reči arhetipi. Ideje, kot so arhetipi namreč niso biološko vpisane v naše možgane, kot ne obstajajo predeli za tipična čustva in ne zverinski limbični sistem iz pradavnine ala triune brain. Ali se potem od tam res ne izraža človekov nezavedni jaz? Tisti jaz, ki išče ekspre-sijo za svojo depre-sijo? Morda sedi tam le podzavestni jaz, ki brezpogojno sprejema impre-sijo. Ta pa vpliva nanj tako, da kupi najnovejšo salamo. Sveže zaklano in dobro ubrano, posušeno na burji in s soljo za-večno nasi...

Vse se začne z načrtovanjem in zastavljanjem ciljev, zato naj najprej zapišem tematske smeri prihodnjih objav. Kot priča naslov bloga, nameravam pisati pisana besedila, v obeh pomenih besede. Bodo za-pisana in bodo različna. Predvsem iz področja umetnosti in humanistike. V naslednjih objavah želim najprej raziskati pripoved. Trenutno pa je tu priložnost, da še enkrat zapišem nekaj ključnih idej za boljše učenje. Raziskovanje je učenje, a najprej je iskanje in nabiranje informacij, torej, je začetek potovanja v neznane kraje, kar je hkrati prvi pogoj kreativnosti, o čemer govori tudi Beau Lotto . In ko hodimo po nepričakovanih poteh označevalnih verig, hkrati združujemo raznolike teme, ki se povezujejo, prepletajo in povečujejo kompleksnost našega razumevanja sveta. Od enostavnega do kompleksnega. Postavljeni nismo le pred skrivnosti, ampak tudi pred nalogo. Svet moramo reflektirati in vedno znova interpretirati. To se začenja s postavljanjem dobrih vprašanj ob branju besedil, med...