Zakaj še vedno berem

Sem mlad, ne spet tako zelo, ampak še vedno mlad. Mladost nam, kot pravi Alain Badiou, nudi dve nevarni poti, dve strasti, čeprav ni nujno, da to prepoznamo. Prva je strast nemediiranega, intenzivnosti čutnega življenja in druga je strast odlašanja in odrekanja, da bi si zagotovili udobje uspeha in varno življenje. Eno vodi v nihilizem, drugo v rigidno podpiranje obstoječih struktur moči. Za mladega človeka, pravi Badiou, je zato pomembna predvsem pozornost na znake, da se bo zgodilo nekaj drugačnega, kot to, kar je. Da bi jih opazili, moramo biti skrbni in metodično slediti, kaj se dogaja v obširnem svetu. Obstaja tudi to, kar znamo in česar smo sposobni. Tu pa so še stvari za katere ne vemo, da jih zmoremo. Biti del Ideje pomeni odkrivati sposobnosti v sebi, za katere nismo vedeli, da jih lahko odkrijemo.

Morda se komu zdi zanimivo, da še vedno berem to, o čemer sem govoril kakšne tri leta nazaj, čeprav sem, gledano v pravilni perspektivi, brati začel šele pred kratkim. Ni minilo prav veliko časa pa vendar že razumem, kaj pomeni brati čisto vsak dan in kako velike razdalje se lahko odprejo med mano in tistimi, ki ne berejo prav ničesar. Popolnoma jasno mi je, zakaj so zato pomembni pogovori, ki bi zbližali duhove. Obenem pa iz knjig vnašajo besede v moj svet tudi nove oblike življenja, ne samo mišljenja. Te pa so lahko videti čisto nenavadne. In kaj se zgodi med ljudmi, ko med njimi ni več pogovora ali pa se ta prične, in je ali popolnoma površinski ali pa ga izkusijo kot mučno nerazumevanje? Ali obstaja drugačna pot, ki nas povezuje? Kaj pomeni sploh povezanost in zakaj bi nam bilo mar? O tem, kdaj drugič.

Tako sem se odločil brati, čeprav bi se lahko drugače. Že od tabornikov dalje mislim namreč, da je vedoželjnost vrlina, zato jo poskušam gojiti. V tem uživam, ker spoznavam, kaj pomeni biti izobražen. Ne na način, kot so izobraženi šolani ljudje, saj ne kopičim EU univerzitetnega znanja ali listin, ki bi mi priskrbele mesto v kakšni odvetniški pisarni. Raje se zanimam za vednost in umetnost, saj ustvarjata smisel.

Seveda se je začelo z resnim vprašanjem, kaj bi to lahko pomenilo, nadaljevalo z natančnim poslušanjem, da bi slišal, nato pa z branjem, da bi zares razumel. Sledila je izkušnja serije uvidov in spoznanj, ki je neprimerljiva z ničemer drugim, kar je sicer na obzorju običajnega življenja. Zgodilo pa se je še nekaj, ker se je tudi moralo, saj se zgodi naravno samo po sebi, čeprav me ni nihče nadzoroval. Morda prav zato.

Ko beremo, prejemajo možgani nove in nove informacije in ob tem poskušajo ugotoviti globalno strukturo vzorca. Sprva nastajajo ne prav točni modeli sveta. Pri tem model ni reprezentacija, ampak način, kako bi dopolnili vzorec. Model namreč ne stoji za svet oz. ga ne re-prezentira, ampak prevzema vlogo sveta.

V drugi fazi nas preprosto neha skrbeti za svet. Vzorci postajajo vse bolj kompleksni, ko del nevronskih omrežij začne prepoznavati nove globalne vzorce, ki pa niso več vzorci iz sveta, ampak so vzorci v meni. Probleme ne reprezentirajo, ampak se z njimi soočijo tako, da problem internalizirajo. Še enkrat, zgodi se preobrat navznoter, ki ni iskanje rešitve v zunanjih poteh, ampak pomeni zaustavitev, premor, čas za premislek. Je Platonov zasuk ujetnikovega pogleda od senc k ognju za njim, ki je vzrok senc. Obstaja sila, ki nas pelje drugam, k ognju, ki bo težko materijo transformiral v lahkoto duha, a le če smo zmožni vzdržati. Ne bi bilo narobe, če bi rekel, da gre za proces meditacije. Vztrajanje v tem namreč izboljša sposobnost gledanja notranjih vzorcev in izboljšuje sposobnost povezovanja začetnih vzorcev in originalnega vzorca. Tako nova omrežja pridejo do novih vzorcev, s katerimi trenirajo prvotna omrežja. Mi pa postajamo vse boljši v predvidevanju vzorcev sveta. Ključno vlogo v tem procesu imata korteks in cerebelum (ima več nevronov, je pa homogen). En del sistema se uči (modelira), drugi del sistema se uči učiti (metamodelirati), kar pomeni pozornost na to, kakšni so vzorci v mojem reševanju problemov. In če se učimo učiti, postajamo vse bolj pronicljivi.

Vrnimo se nazaj k temu, kar nas v duhu povezuje. Med nami je namreč vselej duh, med dvema je navzoč tretji. Sliši se nenavadno, pa vendar je idejo mogoče misliti na načine, ki niso klišejsko mlatenje slame. In ker je mogoče, je to tudi naša dolžnost, saj smo moralna bitja. V to se je treba poglobiti, ker ne obstaja splošni smisel besed, mi pa nismo slovarji jezika. Ko si tako začnemo pripovedovati zgodbe, odkrivamo, da vselej vemo več, kot smo zmožni povedati, zato želimo jutri nadaljevati. Pomene si želimo deliti, a najboljši način je, ko to storimo z začetno meditacijo, ki sinhronizira tišino pred koncertom biti.

Za poletno branje priporočam knjigo Suverenost dobrega pisateljice Iris Murdoch.