Pisane topike

Obstajajo filmi, ki so za naš čas, torej za čas, ki ga zaznamuje meglena in mrzla propaganda, v kateri ni možno ločiti med eno senčno silhueto in drugo senčno silhueto, med dobrim in slabim. To je tista bela megla zaradi, katere protagonist filma Insomnia (2002) Will Dormer ustreli svojega partnerja namesto morilca. ​ Nolanov drugi triler po Mementu je natanko za tak čas, saj mu uspe zastaviti boljše vprašanje, ki spodkoplje simuliranost, pisateljsko strateškost, ki podrobno načrtuje vsak vnaprejšnji dogodek. Film je zato pretresljiv, ker ve in zna razmišljati o razsežnosti sveta, ki danes preprosto ni na vidiku pogleda večine. Brez te najbolj osrednje razsežnosti pa smo ljudje zgolj avtomati propagande, ki nimajo nobene izbire. Taki ljudje se reaktivno in afektivno odzivajo na dražljaje kot zombiji, ki nimajo ničesar tam notri, zgolj nagonsko sovraštvo in prepoznavanje kdo paše kam, kdo je primeren in normalen, na koga stopiti, da bi prišli višje, koga nagraditi, ker je naš, ali ko...

Trumpova zgodba se je začela v času vzpona neoliberalizma v 80. letih prejšnjega stoletja. V naslednjem desetletju je že postal nacionalna figura in od takrat izkoristi vsako priložnost, da nastopi v soju žarometov. Tudi mora, saj je njegov posel odvisen od modela votlih znamk , ki mu zagotavljajo  bogastvo. Model votlih znamk je najprej oblikoval s posnemanjem vzorov drugih podjetji kot so Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbuck, Adidas. Kaj so torej votle znamke? Za votlimi znamkami stojijo votle korporacije, ki ustvarjajo kulturo trženja. Neprestano iščejo nove prostore in podaljške agresivnega oglaševanja. Proizvodnja pa je premaknjena tja, kjer lahko izkoristijo poceni delovno silo in se ne upoštevajo nobeni standardi. Delavci so v takih okoljih popolnoma razvrednoteni, saj dobijo delo le preko številnih posrednikov. Za morebitne napake in nepravilnosti prevzemajo odgovornost podizvajalci. V lastni državi pa zapirajo delavna mesta in zapirajo oddelke s pretvezo o selitvi dru...

Ljudje že množično bežijo pred trgovinskimi, ekološkimi in vojaškimi katastrofami, ki so zaradi podnebnih sprememb vse hujše. Sirijo je namreč pred vojno prizadela ena najhujših suš, zaradi katere je sledila množična razselitev. Kmalu zatem je izbruhnila sirska vstaja v letu 2011. Arhitekt Eyal Weizman je dodal, da so najsušnejša območja na svetu kot so Afganistan, Pakistan, Libija, Jemen, Somalija in Irak, hkrati najbolj nestabilna območja in predeli najhujših krvavih bojišč. Po celem svetu smo priča spremembam, ki delujejo razdiralno na vseh ravneh od družbenega do osebnega nivoja Na tem mestu priporočam dokumentarec HyperNormalisation (2016) od Adam Curtisa. Od novejših filmov pa logiko prikazuje film Sicario: Day of the Soldad . V slednjem uporabijo Američani taktiko na Mehiki. ZDA so namreč najbolj oborožena država na svetu. Govorimo o načrtni strategiji, da bi zmedli prebivalce. Govorimo o bliskoviti vojni in o šok doktrini , s katero ustvarjajo politiko deljenja in ločevanj...

Gledala sva film Mr. Holmes (2015) režiserja Bill Condona. Film je odličen v svoji subtilnosti, kako prikazuje močna, a implicitna psihološka razmerja. Problem, ki ga izpostavi, ni samo problem ranljivosti spominjanja preteklih dogodkov, ki se jih preprosto ne spomnimo, zaradi česar smo nemočni in lahko celo v hudem obupu (ter nedokončanosti), ampak pokaže, da bodo spomini vselej delne interpretacije, posredovane s takratno situacijo in trenutno situacijo. Film izpostavlja zanimivo pripovedno tehniko foreshadowing, ko prezgodaj umre nežna čebela, ki pleza po beli rokavici, in kasneje umre ženska, ki občuti močno bolečino. Detektiv Sherlock Holmes se po vseh letih naposled le spomni njunega pogovora, ki je izgledal kot pogovor med psihoanalitikom Sigmund Freudom in analizantko, ki ji njegova znanstvena interpretacija ne pomaga - še vedno čuti to globoko osamljenost in žalost ob izgubi otroka. Naiven Sherlock misli, da ji bo njegova znanstvena razlaga, analiza situacije in logično sklep...

V svetu, kjer na vseh možnih ravneh vlada princip razdora vsega, je večina osebnih novoletnih želja neumna puhlica. Posameznikove utvare o svobodni volji, ki je po vrhu še močna, so popolnoma brez moči, ko se morajo soočiti s posledicami, sicer stare oblastniške strategije deli in vladaj . V filmu Venom (2018) je ta konstelacija moči utelešena v direktorju Life Foundation Carlton Draku, ki izgleda kot malo bolj sofisticirana kopija Trumpa. Besede znanstvenikov dobesedno briše iz upošteva. Oni pa se bodrijo s tem, da ga bodo zaustavile podnebne spremembe in preštevilna populacija. V lasti ima tudi vso najnovejšo orožje, drone, ki iz varne razdalje sestreljujejo vse možno spodaj. Drugi tehnologiji uspe iz obširnega vesolja pripeljati in zrediti parazite, ki revnim brezdomcem oz. testnim subjektom za "zdravila" žre glave in jim navznoter razžira vse organe. Venom, ki izgleda kot počrpana nafta, pa nam obenem pravi: Eddie Brock, imam te popolnoma pod nadzorom, ti si izguba. Zaj...

Zadnjič so mi povedali, da so pred kratkim odkrili, da lahko nevroni rastejo tudi v pozno starost. Očitno je bilo, da je sogovorec samo ponovil stavek, ki ga je nekje slišal, čeprav ga še ni raziskal. Ni znanstvenik, zato se to od njega tudi to ne pričakuje. Bi bilo pa zanimivo, če bi o tem kdaj spregovorili na tv, namesto, da nam neprestano kažejo dolgočasno propagando. Obstaja razlika, ki jo Dennett imenuje razlika med sposobnostjo ( competences ) in med razumevanjem ( comprehension ). Opozori, da se narava sigurno vede inteligentno in pametno, da pa to nujno še ne pomeni, da tudi reflektira svoje početje. Da torej ne potrebujemo verjeti v vso prisotno zavest, neoprijemljive duše ali bogove narave, da bi razumeli kaj se dogaja okoli nas. In, da ptiči ne potrebujejo umetniške refleksivne žilice, da bi zgradili svoja gnezda. Zadostuje že evolucijsko izoblikovan kljun, ki ptiču prepreči, da bi gradil iz opeke in betona ( affordance ). Narava morda res nima zavesti, je pa ureje...

Danes sem gledal 4. in 5. epizodo fenomenalne tretje sezone serije Daredevil in ne morem verjeti, kako dobri sta bili. Postavljeni smo v suspenz, ki nastaja v neizhodnih akcijah in v jedru nemogočega soočenja s sistemsko korupcijo, preko likov, ki se pogumno zanašajo na samozavestno zasledovanje resnice. Popolnoma nasprotno kot v Deklini zgodbi, ki po štirih epizodah ni pokazala nič drugega kot perverzno uživanje v nasilju, ki ga izvajajo hudobni krščanski fundamentalisti. Brez sledu upora, kot nekakšen simulaker, da imamo srečo, da resnični svet še ni čisto tam oz. če je, potem so krivci beli moški kristjani. Ali pa pravoslavni Rusi, ki bodo kmalu ušli izpod nadzora. Škoda, da niso tako tolerantni in prijazni do drugačnih kot muslimani v Savdski Arabiji, s katerimi zahod tako dobro gospodarsko in vojaško sodeluje. V Daredevilu pa je prav glavni junak katolik, a tak, ki nenehno dvomi v tihega Boga. Torej, pravi kristjan, kot bi rekel Kierkegaard. Tretja sezona tako daleč presega ...

Westworld je res serija in pol. Na njeni vertikalni osi se odvija prava teorija zavesti, ki ni kozmična energija in tudi ne new age branje starodavnih indijskih tekstov. Odvija se brez bradatih gurujev, saj jih ne rabi. Ustvarjanje dobrih zgodb potrebuje nekaj drugega - to je predanost misli. V času driske modrosti, citatov je to pravi počitek. Modrosti zapisane v enem stavku so, kot je pisal Hegel, le epistemološko potrjevanje znanega. Kjer je znano, pa ni spoznanega. Kot da enostavčnice ne bi bile dovolj, nam strežejo še z daljšimi eseji polnimi psevdoznanosti o vibriranju energije, skupaj s placebo učinkom, saj nočejo nič zares razumeti. Nezadovoljstvo namreč nekam sili. In sili lahko prav k njim, saj naj bi imeli odgovore. Imajo pa samo več kazni, ki ponovno proizvaja silo k njim in k novi kaznosti. Kaznost pa je napačnost. Zakaj hoditi po več napačnosti ima moč potrjevanja tega tukaj. Zato ni nenavadno nenehno poudarjanje besedne zveze "tukaj in zdaj" - potrjev...