Pisane topike

Zadnjič sem želel napisati nekaj bolj slikovitega o pogojih svobode in o čisti misli, ki je sicer filozofski koncept. Danes pa nadaljujem o propagandi in zavesti. Lahko rečemo, da obstajata vsaj dve obliki pozornosti. Prva je vsakdanja omejena pozornost, ki je ponavljajoča pozornost na kamenček v čevlju, zaradi katerega spregledamo vse ostale čutne možnosti. Druga oblika je pozornost o sami pozornosti. Preprosto rečeno: svojo pozornost lahko uporabljamo tako, da postajamo pozorni na kaj in na kako smo pozorni. Tudi na to kako smo pozorni na pozornost druge osebe in to kako je (ali ni) ona pozorna na našo pozornost. Dinamika med njima lahko postaja vse pozornejša. Vse skupaj je pomembno, ker ne želimo biti zavedeni s propagando, ki poskuša ujeti našo pozornost na primer z razvpitimi in zabavnimi podobami, ki premikajo meje, denarnimi obljubami, blazno uspešnimi kulti osebnosti, s prisiljeno pozitivnostjo, z vso politično navlako, z vitalnim zdravjem in še in še. Ko prepoznamo oz

Bil sem na faksu in tam izvedel za veliko novosti. Čeprav se med vsemi novostmi, določene stvari kot kaže ne bodo nikoli spremenile... jutri pa spet. Zdej se je zares začelo. Prav utrudilo me je, da sem kar malo padel ven iz razmišljanja o odgovoru na vprašanje, ki mi ga je nekdo pred kratkim zastavil, kaj lahko damo drugemu? Ampak mislim, da sem že zdaj prišel kar daleč. Se pa vedno znova čudim, kakšen kontrast je to s tem, ko me potem na faksu obravnavajo kot slepega potnika. Bo že res, da sem zadel ob nekaj, natanko takrat, ko sem spregovoril. Ali pa so oni trčili ob nepremično skalo ledu, ki jo slepi kot so, niso želeli, že na začetku, opaziti. Naletel sem na odpor, torej odpor, da bi javno govoril, kaj šele mislil. V trenutku se je pred menoj znašel dezerter, ki me je napadel, morda prav pasivno agresivno, kar se pač pritiče različnosti posameznikov. Dezerterji, to so posebne živali. Niso ptice kot je sova, simbol filozofa, ki najbolj vidi v mraku, in niso krti, ki bi priprav