Pisane topike

Lahko bi pisal o novinarki, ki ni samo spraševala. Vendar sem pogledal v nebo, v oblake tako, da je med njih postrani segala še rdeča streha. V nebo, ki bi ga radi opazovali, lahko vselej nekaj sega, zato mi je vseeno, kaj zapišem v nekem trenutku, ker vem, da so oblaki že drugje. Vsakič pa mi ni vseeno, ker želijo, da bi oblaki mirovali. Da bi zamrznili, da bi iz njih iztisnili življenje. In ko to poskušajo iz njih iztečejo solze, ki padejo na gladino oceana. Za ve dno izgubljene se prej ali slej vrnejo domov. Zapihal je veter in spremenil se je vrt, kjer ležim. Ljudje želijo znano, sem zapisal že zadnjič in včeraj je to želela tista novinarka. Prav zato ni samo spraševala, ampak je tudi ponavljala različice enega vprašanja. Povedala ni veliko, ker je zvenela kot havajska papiga. Ni čudno, da je bila že zdolgočasena. Preveč nabranega se doma znebimo tako, da ga vržemo med ličinke, ki brbotajo te dni v kompostu. Takšno se mi je zdelo pogovarjanje na televiziji. Prav škoda, ke

Westworld je res serija in pol. Na njeni vertikalni osi se odvija prava teorija zavesti, ki ni kozmična energija in tudi ne new age branje starodavnih indijskih tekstov. Odvija se brez bradatih gurujev, saj jih ne rabi. Ustvarjanje dobrih zgodb potrebuje nekaj drugega - to je predanost misli. V času driske modrosti, citatov je to pravi počitek. Modrosti zapisane v enem stavku so, kot je pisal Hegel, le epistemološko potrjevanje znanega. Kjer je znano, pa ni spoznanega. Kot da enostavčnice ne bi bile dovolj, nam strežejo še z daljšimi eseji polnimi psevdoznanosti o vibriranju energije, skupaj s placebo učinkom, saj nočejo nič zares razumeti. Nezadovoljstvo namreč nekam sili. In sili lahko prav k njim, saj naj bi imeli odgovore. Imajo pa samo več kazni, ki ponovno proizvaja silo k njim in k novi kaznosti. Kaznost pa je napačnost. Zakaj hoditi po več napačnosti ima moč potrjevanja tega tukaj. Zato ni nenavadno nenehno poudarjanje besedne zveze "tukaj in zdaj" - potrjev