Panorama prezence
Nadaljujem razmišljanje o prezenci zavesti, ki je način kako zavest je, ker je zavest lahko o tej prezenci. Panorame so v 19. stoletju predstavljale fenomen odmika v oddaljene in eksotične svetove: v panorame narave, v osrčje vojaških bitk in v svet cerkvenih pravljic. To so bili prostori prezence, ki so v 19. stoletju dosegli množice na področju izobraževanja, umetnosti, politične propagande in v zabavni kulturi. Že Stari so uživali v podobi, ki je vključevala triado: vizualne iluzije, magičnosti in mistike. Kasneje so ikonoklasti prepoznali moč podobe, kar je pripeljalo v 8. stoletju do Cerkvene regulacije. Privabljali so jih v iluzije, s pomočjo vizualnih elementov, z obvladovanjem perspektive, faux terrain elementi in slušnimi učinki orkestra, šumi in umetnimi vetrom in dimom. Predvsem pa z vojarističnimi zgodbami. Današnjo ideološko nagovarjanje k prezenci, odnosom in k meditaciji tukaj in zdaj, stran od telefonov in ekranov vedno zamolči, h kateri prezenci nas usmerjajo. Ne