Pisane topike

S to objavo začenjam prvi zapis v seriji objav, ki se bodo dotikale človekovega zdravja. Predstavil bom samo nekatere poudarke in raziskave, ki jih je vredno razumeti in vključiti v vsakdan. Zdravje je namreč temelj, ki nam omogoča, da bi v življenju sploh lahko kaj naredili. Tokrat pa o temi, ki je zapisana v naslovu. V bogatem svetu mrgoli reklam za naravna zdravila, prehrambene izdelke, probiotike ter ostale dodatke. Ob tem jih spremljajo celodnevne tv oddaje in internetni članki polni kopice nasvetov, kaj mislijo lokalni strokovnjaki, kako se zdravo prehranjevati in kateri dieti slediti. Pri tem se ali pa se tudi ne sklicujejo na znanstvene raziskave. Srečamo tudi vernike, ki slepo zagovarjajo svoje, zdaj ene potem druge diete. Na zmote pa niso imune niti uradne smernice, ki imajo morda prav, v nekaterih delih, pa vendar se motijo, saj so ostale nasvete že zdavnaj zavrgli z raziskavami. Poleg nehotenih in simptomatičnih zmot, je med njimi veliko namernih lažnivcev, ki služijo

Filozofija ni neskončno spraševanje, kaj je smisel življenja, ni potapljanje v knjige ali impulzivno iskanje odgovorov na vprašanja podobne vrste. Slišal sem celo, da se je takšno spraševanje v nekih zgodbah končalo tudi s samomorom. Seveda ni pametno prehitro povezovati vzorcev, ker nočemo biti vraževerni. Filozofija ni niti odsotnost zanimanja za probleme ali za stare knjige, saj da je pomembno brezglavo živeti. Nič od tega ni, pa čeprav si o njej lahko mislimo eno ali drugo. Filozofija namreč nastaja ravno v stiku z življenjem, natanko ko se prebuja v mraku. Za razliko od ostalih dejavnosti, ni niti odgovarjanje na to, kar nam ponuja življenje. Ker ni odgovarjanje nam zato ne more ponuditi odgovorov na vprašanja kot so: kaj je smisel življenja, kako biti srečen, kako zadovoljen, kako se obnašati, kaj narediti, kako napredovati in biti uspešen itd. Filozofija je najprej čudenje nad tem, kako nismo videli tega kar je, saj vemo vedno hkrati nekaj preveč. Ko torej kd

Pred nekaj dnevi, v četrtek 7.3. 2019, sem imel v stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja v Kranju priložnost odpreti svojo razstavo z naslovom Nedokončane zgodbe . Zahvaljujem se vsem obiskovalcem, ker so prišli in za njihova dobra vprašanja. Nimam prav pogosto priložnosti razstavljati na krajih, kjer bi lahko nasledil razstave, kot je bila pred mesecem dni razstava z deli na papir upokojenih in še delujočih profesorjev in akademikov. Na otvoritvi sem dobil v dar tudi njihov katalog. Predstavil sem dva nastajajoča cikla slik, ki ju ustvarjam ob razvijanju scenarijev za animirane filme. Del prvega cikla gradim na motivni ideji, ki je nastala ob izrisovanju virtualnih tlorisov in prostorov kot so galerijske dvorane, zapuščene tovarne in industrijske hale za kratko animacijo Art Gallery . Kot je bilo zapisano: slika predvsem transparentno, plasti monokromne barvne nanose, da bi s celoto ujel zamolklo svetlobno atmosfero. Zanima ga svetlo-temni kontrast, ki lahko s pametno razporedi

Tokrat nadaljujem zapis o racionalnem razmišljanju v povezavi s čustvi. Kot je bilo razvidno, sodobna kognitivna znanost emocije in razuma konceptualno ne razločuje v dve ločeni in neodvisni kategoriji. Prav tako zavrača idejo o pradavnih sesalskih predelih možganov, v katerih so shranjeni čustveni odzivi. In tem, da se okoli evolucijsko najstarejših delov (limbični sistem) nahaja možganska skorja, ki te globoke strasti kontrolira z razumom. Strokovnjaki za evolucijo možganov so to tezo že zavrgli. Kaj torej oblikuje čustva in čustvovanje, če ne obstaja skladišče univerzalnih reakcij? Zahtevno vprašanje, zato danes delim en košček sestavljanke, ki se tiče racionalne misli. Najprej pa nekaj točk o afektivnih stanjih. Afektivna stanja sledijo in skrbijo za stvari, ki so nam pomembne. S tujko jih imenujemo concerns. Vsi tisti objekti in dogodki, na katere smo pozorni in vplivajo na afekte sestavljajo afektivno nišo. Vse ostalo je preprosto zunaj nje in izven naše percepcije. Prisotno

Hitro se lahko zgodi, da kdo trdi, da je filozof oddaljen v nek drug intelektualen svet, odrezan od realnega in popolnoma nesposoben za zabijanje žebljev, za vožnjo s kolesom ali za drugo praktično delo. Še huje je z umetnikom, ki pa živi na luni in je popolnoma zmešan. Vendarle lahko takšne ugovore zlahka zavržemo že čisto na začetku, saj je ta nekdo prišel do takšne ideje v mislih, ne pa s fizičnim delom. Resen filozof razmišlja, torej nujno pride do te iste misli. Hkrati pa je dolžan nadaljevati razmišljanje, da bi presegel vsakdanje capljanje na mestu in ponavljanje istih dolgočasnih misli. Z razmišljanjem odkriva nujnosti, ki od njega zahtevajo, da nekaj spremeni tudi praktično, natančneje rečeno na ravni biti. Zaveda se urgentnosti situacije, zaradi katere se začne spreminjati tudi moralno. Razmišljanje bo zato vselej pred delovanjem in delom. Misel bo tista, ki nam bo povedala, kako nekaj narediti boljše in zakaj je to potrebno. V jedru filozofije je nekaj močnega in silovitega.