Objave

Odpornost na hipnozo

Na oddaji 24ur ne širijo samo fake news, neresnic in zavajanj, ampak uporabljajo tudi propagandne izraze, kot je npr. " slovenska eksplozija okužb", ki nato mesarijo že tako scvrte nevronske mreže fragmentirane intersekcije telesa in duše. Vse skupaj bi bilo v nekih drugih časih označeno za mentalno bolezen, vedar saj se tudi v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj vsako leto spreminjajo definicije. Psihoanaliza je za razliko od drugih "psiho delavcev" pozorna na uporabo besednjaka, izbiro besed in zmot, ki se tam pojavljajo. Pa tudi sprememb definicij, ki niso naključne, temveč pri tvorjenju označevalnih verig sledijo neki logiki. A ker je pozorna na glas, ki je arhetipski vir hipnoze, lahko tudi sama pade nazaj na načelo (ugodja) realnosti, lahko jo spodnese in odplakne v odtok propagande. Da se to ne bi zgodilo, mora predvsem paziti na ožanje pogleda. Bolj ko se pogled oža in fokusira, bolj ko nevrotično želi verjeti v velikega Drugega, bolj s

Izčrpana misel in metoda prekinitve

Slika
V vsem tem blebletanju anonimnih ali v vsem tem ponavljanju istih stavkov, ki se širijo v medijih, pogrešamo moč, da bi kdo predrl in prekinili smisel, ki je, ne da bi to vedeli, ujet v diskurzivne iluzije. Vemo, da je prekinitev možna - možna je kot instantni navdih, ki oblikuje stavke v rezilo, govor v dinamit, ki paradoksno izgradi nov smisel. Zanima me, kaj je misel, ki lahko danes deluje kot sveža, ne pa kot stara, izčrpana filozofija, ki se v mukah podreja neizhodni izčrpanosti. Lahko misel reši znanost? Metodologija rešitve tega problema je blizu filozofiji Merleau-Pontya, ki je vedel, da je misel situirana, da je del konkretnega konteksta - in tam je zato njen začetek. Klic k najbolj primernemu odzivu, zato najdemo v konkretnem svetu, v tem, kar zares je. Tukaj najdemo odgovor na vprašanje, kje začeti. Husserl, Merleau-Pontyjev učitelj, je bil večni začetnik. Filozofsko metakognicijo tako usmerja bit, čuječa percepcija tega, kar je. Podobno je Platon opozoril na razliko me

Kako hudo?

Vprašal me je, kako hudo bo v svetu, kakšne strahote se bodo dogajale v prihodnosti? Moj odgovor: odvisno, kaj bomo naredili iz tega, odvisno kako bomo rokovali s simptomi. O tem glej Star Trek Picard. Prihodnost nikoli ne vznikne kar ex nihilo , ampak se rojeva v sedanjosti. Kdor natančno posluša, bo imel morda priložnost, da se postavi na pravo stran. In kaj je prava stran? Prava stran je bodočnost, ki ni prihodnost, ampak je prisotnost reza v substanci sveta. Mislim na rez, ki dobesedno odreže zgodovino in jo retroaktivno spremeni ter s tem ustvari novo sedanjost. O tem glej Nolanov Tenet, kjer si točno ta cilj zastavi zlobec Andrei Sator. Mimogrede. Hillary Clinton pravi, da je Putin, rus, ukazal Trumpu, naj ukaže drhali, da napade Kapitol. Filmski scenarij. Če reza ne bo, verjetno sledi scenarij. Naslov scenarija: Posredniški renta neo-fevdkapitalizem. Ki lahko obstaja le z močnim nadzorovalnim sistemom ter kognitivno in biopolitiko. Tudi zato bo vse, ampak res vse, v oblaku. Bitk

Koordinate subverzije družbenih razmerij

Slika
Vrnimo se h koncu zadnje objavljenega zapisa, v katerem pišem o transformaciji slehernega diskurza, da bi nadaljevali v tokratno temo. Ko uporabljamo besedo diskurz, mislimo predvsem na Lacanovo konceptualizacijo, ki jo je razvijal v seminarju Hrbtna stran psihoanalize . Diskurze je razumel kot družbene vezi oziroma načine, kako se spoprijemamo s seksualnim ne-razmerjem (in jouissance ). Skratka, v naši komunikaciji na več ravneh vselej nekaj šepa. Diskurzi pa so modusi, kako se to udejanja in ta zagata »razrešuje«. V družbah prevladujeta predvsem diskurz gospodarja in diskurz univerze, ki je njegova kasnejša izpeljava. Trenutno nas zanimata diskurz histeričarke in diskurz analitika, za katerega je značilna načrtna subverzija. To pa bomo iskali med vmesnim prostorom enega in drugega. Ustvarjali bomo dve kraja kontrole (loci zavesti) ali vira vednosti, ki bosta na abduktivni način povezovali induktivno in deduktivno logiko. Mislimo na konstrukcijo dinamičnega periodičnega atraktorja.

Od normalnosti, vmesnosti k alternativi

Značilnost normalnega človeka je, da določenih delčkov realnosti nikoli ne vzame zares (preprosto jih ignorira), čeprav ve in prepoznava, da obstajajo. Lahko ga tudi opozorimo, na kar bo rekel: seveda. Potem se situacija spremeni do te mere, ko nima več izbire. Idealni svet pade, on/a pa se sreča z nekim drugim diskurzom, ki ga lahko poimenujemo kot diskurz histeričarke. Končno se zgodi preobrat, znotraj katerega se znajde človek na povsem drugem mestu. Mestu, ki strukturno izprašuje obstoječo (ne)logičnost ureditve. Prepozna lahko torej razmerja, ki ne delujejo, natanko tako, da sam postane simptom teh razmerij. Stvar ne deluje in človek sam je dokaz te stvarnosti. Kot tak že zastopa upor. A zgodba se tu ne konča, saj histerik sam nima pojma, kaj naj naredi, niti ne ve, čemu pozitivnemu naj sledi. Ve samo, česa noče več. Star gospodar je padel, tega se zaveda, zato išče novega. Kdo naj bo gospodar? Ob tem se poleg vsega spomni, kaj so ga vzgojili, torej, da tega ne sme želeti, z