Objave

Nespečnost, ki jo ohranja propaganda

Obstajajo filmi, ki so za naš čas, torej za čas, ki ga zaznamuje meglena in mrzla propaganda, v kateri ni možno ločiti med eno senčno silhueto in drugo senčno silhueto, med dobrim in slabim. To je tista bela megla zaradi, katere protagonist filma Insomnia (2002) Will Dormer ustreli svojega partnerja namesto morilca.

Nolanov drugi triler po Mementu je natanko za tak čas, saj mu uspe zastaviti boljše vprašanje, ki spodkoplje simuliranost, pisateljsko strateškost, ki podrobno načrtuje vsak vnaprejšnji dogodek. Film je zato pretresljiv, ker ve in zna razmišljati o razsežnosti sveta, ki danes preprosto ni na vidiku pogleda večine. Brez te najbolj osrednje razsežnosti pa smo ljudje zgolj avtomati propagande, ki nimajo nobene izbire. Taki ljudje se reaktivno in afektivno odzivajo na dražljaje kot zombiji, ki nimajo ničesar tam notri, zgolj nagonsko sovraštvo in prepoznavanje kdo paše kam, kdo je primeren in normalen, na koga stopiti, da bi prišli višje, koga nagraditi, ker je naš, ali kom…

Zagovor tranzita

V ponedeljek 16. 09. 2019 sem uspešno opravil zagovor magistrskega dela z naslovom Prehod iz votline: na Platonovi sledi in premierno predstavil nov kratek animiran film z naslovom Peščeni prehod. V tem zapisu bi rad na kratko povzel povedano in orisal temo, s katero sem se ukvarjal.

Naj takoj na začetku povem, da je omenjeni animirani film nastal skozi konceptualno in likovno raziskovanje posebne izkušnje prehoda oziroma prehajanja. Posebne spremembe, ki jo lahko zelo dobro spozna kdorkoli, če je pripravljen vztrajati. O njej zelo veliko razmišljajo tudi filozofi. Ni naključje, da je bilo moje tokratno temeljno izhodišče znamenita Platonova prispodoba o votlini, ki govori o zelo posebnem prehodu. O nekem zelo sunkovitem, zelo nenadnem in radikalnem prehodu, ki ima celo status ontološkega odprtja. Ključno za razumevanje prispodobe je prav prehod, ki ga opravi filozof, ko potuje iz enega sveta v nek drug, resničnejši svet. Takšno izkušnjo sem želel na svoj asociativen način zgostiti v…

Kritično mišljenje ob urgentnem obisku

V naše domove pogosto nenapovedano vstopajo tujci, ki nekaj želijo. V določenih časih, pri nas je bilo to pred kratkim, še toliko večkrat, da bi si človek želel, da bi imeli napačne naslove in napačne telefonske številke. Iščejo nas, nabirajo informacije o nas, prečesavajo internet in stare kartoteke o naši zgodovini. Zanimamo jih, nekaj hočejo od nas. In niso begunci. Begunce sicer nisem videl niti v mestu, sem pa bil v filantropiji v Ljubljani. A to je druga zgodba.

Ne, ljudje, ki so stopili v naš dom so prišli iz slovenskih privatnih podjetji. Prišli so načrtno z vsemi plani, kaj bodo naredili in koliko jih bomo plačali. Za naše skrbi se niso želeli pretirano zmeniti, saj so optimisti in dobro izkušeni. Mi pa jim moramo zato le zaupati. Če bi podvomili, bi hitro rekli, gospa/od, ali mi ne zaupate? Klasična taktika, kako prestreči skrbi - povej jo na glas, krivdo pa preusmeri na stranko. Ta se bo hitro počutila krivo, z občutki, da je slab in nezaupljiv človek. Kdor teg…

Kdo je ta Drugi?

V analitični in v kontinentalni tradiciji filozofije obstaja problem drugega uma. To je tudi problem vednosti - kako lahko poznam drugega. Ali ima tudi drugi človek um, kot ga imam jaz, ali doživlja svet podobno kot jaz?

Na začetku naj navedem tri koordinate razmišljanja, do katerih se želimo povzpeti tokrat: veliki Drugi oz. Bog, razmerje gospodar-hlapec.

Ko se srečamo z drugimi ljudmi, lahko sklepamo, da tudi oni čutijo kot jaz sam, saj imajo telesa, obenem pa vidim tudi njihovo delovanje. Danes vemo tudi, da je nevroznanost dokazala obstoj zrcalnih nevronov, zaradi katerih lahko afektivno občutimo, kaj čuti drugi, ne samo kognitivno razumemo. Naše nezavedno posnemanje telesnih sprememb drugega vpliva na nas in nam omogoča vednost o drugem. Vsekakor smo kot socialne živali povezani na mnogih nezavednih ravneh. Med nami se lahko kot virus (nevidno) širi tudi stres, kaže pa tudi, da stres drugih živali de facto vpliva na nas in obratno. Naredili bi lahko korak še dlje in o…

Jutranja meditacija

Razmišljam, da je zmožnost za vztrajanje v odprtosti nekaj, kar lahko in moramo kultivirati. Gre za nek odnos, notranji kraj oz. notranji objekt, da prepoznamo našo ne celost. Dogaja se natanko na vmesnem kraju razcepa, med zavednim in nezavednim. Zanj prva skrbi materinska funkcija, to pa omejuje očetna funkcija. Oče je tam, da nudi pomoč mami, da bi otrok počasi sam vedno bolj kultiviral občutek notranje varnosti. Življenje je pot premagovanja struhu.

Res je, mama je prvi veliki Drugi, za otroka predstavlja transferno okolje (holding environment), ki je tako pomembno za takšno internalizacijo. Ustvarja kraj, kamor se bomo lahko zatekli in vrnili kasneje. To je notranji, simbolni kraj, je dobri notranji objekt, kot ga je poimenovala Melania Klein. Tam je igranje, ki zahteva metaforo in tranzicijski objekti, kot jih je poimenoval Winnicott. Tam se rojevajo poetične podobe (willing suspension of disbelief). Vendar diada mama otrok lahko zavije s ceste, iz katere ni mogoče z…