Objave

Koordinate subverzije družbenih razmerij

Slika
Vrnimo se h koncu zadnje objavljenega zapisa, v katerem pišem o transformaciji slehernega diskurza, da bi nadaljevali v tokratno temo. Ko uporabljamo besedo diskurz, mislimo predvsem na Lacanovo konceptualizacijo, ki jo je razvijal v seminarju Hrbtna stran psihoanalize . Diskurze je razumel kot družbene vezi oziroma načine, kako se spoprijemamo s seksualnim ne-razmerjem (in jouissance ). Skratka, v naši komunikaciji na več ravneh vselej nekaj šepa. Diskurzi pa so modusi, kako se to udejanja in ta zagata »razrešuje«. V družbah prevladujeta predvsem diskurz gospodarja in diskurz univerze, ki je njegova kasnejša izpeljava. Trenutno nas zanimata diskurz histeričarke in diskurz analitika, za katerega je značilna načrtna subverzija. To pa bomo iskali med vmesnim prostorom enega in drugega. Ustvarjali bomo dve kraja kontrole (loci zavesti) ali vira vednosti, ki bosta na abduktivni način povezovali induktivno in deduktivno logiko. Mislimo na konstrukcijo dinamičnega periodičnega atraktorja.

Od normalnosti, vmesnosti k alternativi

Značilnost normalnega človeka je, da določenih delčkov realnosti nikoli ne vzame zares (preprosto jih ignorira), čeprav ve in prepoznava, da obstajajo. Lahko ga tudi opozorimo, na kar bo rekel: seveda. Potem se situacija spremeni do te mere, ko nima več izbire. Idealni svet pade, on/a pa se sreča z nekim drugim diskurzom, ki ga lahko poimenujemo kot diskurz histeričarke. Končno se zgodi preobrat, znotraj katerega se znajde človek na povsem drugem mestu. Mestu, ki strukturno izprašuje obstoječo (ne)logičnost ureditve. Prepozna lahko torej razmerja, ki ne delujejo, natanko tako, da sam postane simptom teh razmerij. Stvar ne deluje in človek sam je dokaz te stvarnosti. Kot tak že zastopa upor. A zgodba se tu ne konča, saj histerik sam nima pojma, kaj naj naredi, niti ne ve, čemu pozitivnemu naj sledi. Ve samo, česa noče več. Star gospodar je padel, tega se zaveda, zato išče novega. Kdo naj bo gospodar? Ob tem se poleg vsega spomni, kaj so ga vzgojili, torej, da tega ne sme želeti, z

Meditativni akt

Meditacija je dejanje, ki očisti vednost srca, da bi se razprla kot krila angelov. Srce je metafora za realno jedro in vir druge vednosti, ki je možna v vsakršnem umirajočem svetu. Ob tem velja spomniti, da znanost dokazuje njeno učinkovitost, da zdravi in povečuje modrost: https://www.sciencedaily.com/releases/2017/01/170124111354.htm . Torej ni neka čudna stvar, ki jo lahko delamo samo v sektaških skupinah. Ravno nasprotno. Meditacija je umetnost   razvijanja potencialov tega, kar je, tako, da sledimo njenemu preprostemu principu: upočasnitev misli, da bi med njih vstopila tišina in globoka mirnost, ki jo spremlja občutek zadovoljnega opolnomočenja. Meditacija zato ni vaja iz koncentriranja, ampak je konsekracija posebnemu smotru, ki je resnica naše biti. Odločitev zanj se zgodi v nekem nepričakovanem trenutku kot selekcija, da predrefleksivno izberemo silo, ki je pred tem popolnoma neobstoječa. Umirjen, meditativen um je bolj fleksibilen, prožen, nepopačen, čist, jasen, skratk

Gozdna roža in klavir pod kamnom

Slika
Še ena zanimiva zgodba o tem, kako je, ko hodiš po gozdu čisto sam. Včeraj se mi je namreč zgodilo, da sem naletel na zelo nenavadno gobo, ki je še nisem nikoli videl. Črno gobo, ki je bila videti kot gozdna črna roža. Ujela je mojo pozornost, zato sem si ji približal in se zazrl vanjo. V njeni sredini je bila popolna tema, kjer se je izgubljal moj pogled, in začutil sem, da se je ona skrivnostno zazrla vame. Izginjal sem, saj nisem več vedel, kdo sem. Prilagam fotografijo, če mi slučajno ne verjameš :) Gobice imajo pač svoj sloves. Potem pa je tu še tole, kar me je našlo en dan kasneje, danes zjutraj. Poglej si: https://youtu.be/4jOcZKtuhJw Prisotnost praznine, kot je tema v gozdni gobi, lahko skriva v sebi bogomolko, ki nas zelo resno sprašuje, kdo smo. In če smo slučajno samec, tega pa ne vemo do konca, se nam, milo rečeno, ne piše prav dobro. A kljub vsemu, hkrati obstaja in neobstaja utripajoča zvezda, ki je paradoks sveta. In zaradi nje lahko spoznamo, kdo smo. Morda je to

O policajih in politikih

Zgodba o policistih v viteški opravi je nadaljevanje pogoste zgodbe. Zgodbe kot je bila tista o politikih, ki so se med časom karantene in reševanja vsega, kar se je pač dalo (!), drli drug na drugega (vsaj tako so pravili po TV), bili živčni in pod pritiskom paranoje pred virusom. Vedenje prvih in drugih je prav tako nadaljevanje ustaljene logike, kajti vsi se vedemo natanko tako kot se znamo. Ali drugače: jutri se ne bomo kar čudežno vedli drugače, če se danes nečemu ne odpovemo. Ko so pred celotno TV slovenijo povabili ministra, da bi pojasnil, kako je potekal posel – ki ga je mimogrede bahavo promoviral vsak dan - je ta zmogel le bahavo ponavljati isto. Na oddajo se je namreč pripravil, pred tem je v hlevu pri kravah vadil dikcijo, a na koncu mu je vseeno zmanjkalo besed in preostal mu je samo še en preprost stavek: svojemu imenu se ne bom odpovedal . Ponavadi tudi rečejo: lastni integriteti, da bi povečali perverzijo situacije in obenem izpadli izobraženi. Zdaj pa k sliki, ki je v