Objave

O pozornosti

Zadnjič sem želel napisati nekaj bolj slikovitega o pogojih svobode in o čisti misli, ki je sicer filozofski koncept. Danes pa nadaljujem o propagandi in zavesti. Lahko rečemo, da obstajata vsaj dve obliki pozornosti. Prva je vsakdanja omejena pozornost, ki je ponavljajoča pozornost na kamenček v čevlju, zaradi katerega spregledamo vse ostale čutne možnosti. Druga oblika je pozornost o sami pozornosti. Preprosto rečeno: svojo pozornost lahko uporabljamo tako, da postajamo pozorni na kaj in na kako smo pozorni. Tudi na to kako smo pozorni na pozornost druge osebe in to kako je (ali ni) ona pozorna na našo pozornost. Dinamika med njima lahko postaja vse pozornejša. Vse skupaj je pomembno, ker ne želimo biti zavedeni s propagando, ki poskuša ujeti našo pozornost na primer z razvpitimi in zabavnimi podobami, ki premikajo meje, denarnimi obljubami, blazno uspešnimi kulti osebnosti, s prisiljeno pozitivnostjo, z vso politično navlako, z vitalnim zdravjem in še in še. Ko prepoznamo označeva…

Čista misel

Bil sem na faksu in tam izvedel za veliko novosti. Čeprav se med vsemi novostmi, določene stvari kot kaže ne bodo nikoli spremenile... jutri pa spet. Zdej se je zares začelo. Prav utrudilo me je, da sem kar malo padel ven iz razmišljanja o odgovoru na vprašanje, ki mi ga je nekdo pred kratkim zastavil, kaj lahko damo drugemu? Ampak mislim, da sem že zdaj prišel kar daleč. Se pa vedno znova čudim, kakšen kontrast je to s tem, ko me potem na faksu obravnavajo kot slepega potnika. Bo že res, da sem zadel ob nekaj, natanko takrat, ko sem spregovoril. Ali pa so oni trčili ob nepremično skalo ledu, ki jo slepi kot so, niso želeli, že na začetku, opaziti. Naletel sem na odpor, torej odpor, da bi javno govoril, kaj šele mislil. V trenutku se je pred menoj znašel dezerter, ki me je napadel, morda prav pasivno agresivno, kar se pač pritiče različnosti posameznikov. Dezerterji, to so posebne živali. Niso ptice kot je sova, simbol filozofa, ki najbolj vidi v mraku, in niso krti, ki bi pripravlja…

O kraji

Ne samo, da je propaganda prepletena v vsako besedo, ki jih širijo po TV, to isto poslušamo na vsakem drugem koraku. Treba se je dvakrat potruditi, da najdemo kaj vrednega, kar ni le slaba reklama.

Ko sem pred enim letom zaključil diplomo o točno tej temi, si nisem mogel misliti, kako zares je situacija brezupna, kako je veliko slabše kot se komu morda zdi, saj je funkcija propagandne zavesti tudi: pa saj je še kar vredu, tukaj in zdaj, pod drevesom slišim tudi ptičke. Kot, da bi imelo žvrgolenje ptičkov v krošnji kakšno zvezo s tem v kakšnih intersubjektivnih relacijah živimo. To pa je bistveno, saj uravnavajo vse kar smo. Skoraj vse. Spreminja pa tudi naravo, ker že dolgo živimo v antropoceni dobi.

Propaganda je integrirana v naša življenja, kar pojasnjuje integracijska teza. Pomeni, da četudi se izogibamo vseh medijev, bo razlog za način našega vedenja v samem obstoju medijske propagande in zgodil se nam bo vsaj še nekdo, ki jo bo po malem zastopal. Zato se najdejo ljudje, ki bodo…

Zapisi propagande

Propaganda je zapis za mnoge zavesti. Zavest pa je le učinek predpisa te propagande. Preko TV se vsak dan predvaja propaganda in vsak dan oblikuje propagandno zavest. Človek ima zavest, ali, osebnost pridobi zavest o sami sebi. Človek se lahko prepozna kot zavest, ki je le propaganda o sebi. Ko rečejo preusmeri zavest na tukaj, mislijo preusmeri se na tukajšnjo propagando. Preusmeri se na propagando o sebi, ki se je oblikovala skozi dnevno propagando. Propaganda je nezavedno zavesti. Naša zavest je prevečkrat samo slaba reklama. A propagando lahko beremo drugače, če svoje življenje poudarjamo drugače.
Tista propaganda, ki se nam postavlja kot sedanji tole, je v resnici lahko odpravljena.
Zavest lahko zamenja eno propagando za drugo; ta je še vselej prišla od drugod. A da bi jo zamenjala za boljšo, manj propagandno, jo mora prepoznati kot tujo, čeprav jo ima za lastno. Ko to naredi, nastaja določni nič. Nič slabe reklame. Potem jo radostno zamenja s tisto, ki ni introjecirana propag…

Panorama prezence

Nadaljujem razmišljanje o prezenci zavesti, ki je način kako zavest je, ker je zavest lahko o tej prezenci.

Panorame so v 19. stoletju predstavljale fenomen odmika v oddaljene in eksotične svetove: v panorame narave, v osrčje vojaških bitk in v svet cerkvenih pravljic. To so bili prostori prezence, ki so v 19. stoletju dosegli množice na področju izobraževanja, umetnosti, politične propagande in v zabavni kulturi. Že Stari so uživali v podobi, ki je vključevala triado: vizualne iluzije, magičnosti in mistike. Kasneje so ikonoklasti prepoznali moč podobe, kar je pripeljalo v 8. stoletju do Cerkvene regulacije.

Privabljali so jih v iluzije, s pomočjo vizualnih elementov, z obvladovanjem perspektive, faux terrain elementi in slušnimi učinki orkestra, šumi in umetnimi vetrom in dimom. Predvsem pa z vojarističnimi zgodbami. Današnjo ideološko nagovarjanje k prezenci, odnosom in k meditaciji tukaj in zdaj, stran od telefonov in ekranov vedno zamolči, h kateri prezenci nas usmerjajo. Ne obst…