Objave

Kdo je ta Drugi?

V analitični in v kontinentalni tradiciji filozofije obstaja problem drugega uma. To je tudi problem vednosti - kako lahko poznam drugega. Ali ima tudi drugi človek um, kot ga imam jaz, ali doživlja svet podobno kot jaz?

Na začetku naj navedem tri koordinate razmišljanja, do katerih se želimo povzpeti tokrat: veliki Drugi oz. Bog, razmerje gospodar-hlapec.

Ko se srečamo z drugimi ljudmi, lahko sklepamo, da tudi oni čutijo kot jaz sam, saj imajo telesa, obenem pa vidim tudi njihovo delovanje. Danes vemo tudi, da je nevroznanost dokazala obstoj zrcalnih nevronov, zaradi katerih lahko afektivno občutimo, kaj čuti drugi, ne samo kognitivno razumemo. Naše nezavedno posnemanje telesnih sprememb drugega vpliva na nas in nam omogoča vednost o drugem. Vsekakor smo kot socialne živali povezani na mnogih nezavednih ravneh. Med nami se lahko kot virus (nevidno) širi tudi stres, kaže pa tudi, da stres drugih živali de facto vpliva na nas in obratno. Naredili bi lahko korak še dlje in o…

Jutranja meditacija

Razmišljam, da je zmožnost za vztrajanje v odprtosti nekaj, kar lahko in moramo kultivirati. Gre za nek odnos, notranji kraj oz. notranji objekt, da prepoznamo našo ne celost. Dogaja se natanko na vmesnem kraju razcepa, med zavednim in nezavednim. Zanj prva skrbi materinska funkcija, to pa omejuje očetna funkcija. Oče je tam, da nudi pomoč mami, da bi otrok počasi sam vedno bolj kultiviral občutek notranje varnosti. Življenje je pot premagovanja struhu.

Res je, mama je prvi veliki Drugi, za otroka predstavlja transferno okolje (holding environment), ki je tako pomembno za takšno internalizacijo. Ustvarja kraj, kamor se bomo lahko zatekli in vrnili kasneje. To je notranji, simbolni kraj, je dobri notranji objekt, kot ga je poimenovala Melania Klein. Tam je igranje, ki zahteva metaforo in tranzicijski objekti, kot jih je poimenoval Winnicott. Tam se rojevajo poetične podobe (willing suspension of disbelief). Vendar diada mama otrok lahko zavije s ceste, iz katere ni mogoče z…

Strasti, ki jim sledimo

Slika
Filozofija zastopa optimizem, saj nas uči, da resnično življenje nikoli ni popolnoma odsotno. Resnično življenje, ki ni pokvarjeno z denarjem, utopljeno v užitke in slasti po moči, je mladostno življenje, ki zmore predlagati nove in videti drugačne poti. Mladost je seveda metafora in ni vezana na biološko starost.

Vendar človeka ovirajo notranji sovražniki. Prvi je strast življenja po nemediiranem, po takojšnji zabavi, ki pelje do ekstrema, ko postanemo odvisni od strasti. Življenje postane zreducirano zgolj na trenutek, kar se obrne v nekakšen nihilizem, ki oropa življenja smisla. To življenje razpade na dobre in slabe trenutke brez velikih idej. To je vizija smrti, saj se podredi časovni tukajšnjosti, ko izgineta vsak trajen smisel in pomen. Tukaj je Platon anticipiral Freuda: življenjska sila (Eros) skrivoma prevzame gon smrti (Tanatos). Tanatos je ime za samodejno delovanje simbolnega stroja.

Obstaja gon smrti in obstaja manifestacija gona smrti v egu. Rečeno preproste…

Vloge filozofije

Filozofiji se vse od njenih začetkov očita neuporabnost, čeprav so med njimi živeli sofisti, ki so že takrat na račun modrih nasvetov služili veliko denarja. Vsi namreč niso bili kot Sokrat, ki se je lahko zanašal le na prijateljsko pomoč. Danes je podobno, nihče ne dvomi o uporabnosti propagande niti ne mara zavračati poceni modrosti.

A filozofija ni sofistika. Skozi zgodovino je nastalo zares veliko argumentov v obrambo filozofije. Ko mi tako med vrsticami očitajo moje neuporabno početje, se spomnim na zgodbo, ki jo je zapisal že Aristotel o Talesu iz Mileta. Ljudje so govorili Talesu, da je filozofija neuporabna in bebavo filozofiranje, ki nikamor ne vodi, saj je le obračanje besed. Besede pa itak ne veljajo nič, saj štejejo le dejanja. Če nadaljujemo po svoje, bi rekli, da je filozof nesposoben človek, ki ne zna zabiti niti žeblja. In tako dalje. Tales se zato neko zimo odloči narediti prav posebno dejanje, ki ga omogoči - deduktivno sklepanja. Zvezde mu razkrijejo, …

Zakaj še vedno berem

Sem mlad, ne spet tako zelo, ampak še vedno mlad. Mladost nam, kot pravi Alain Badiou, nudi dve nevarni poti, dve strasti, čeprav ni nujno, da to prepoznamo. Prva je strast nemediiranega, intenzivnosti čutnega življenja in druga je strast odlašanja in odrekanja, da bi si zagotovili udobje uspeha in varno življenje. Eno vodi v nihilizem, drugo v rigidno podpiranje obstoječih struktur moči. Za mladega človeka, pravi Badiou, je zato pomembna predvsem pozornost na znake, da se bo zgodilo nekaj drugačnega, kot to, kar je. Da bi jih opazili, moramo biti skrbni in metodično slediti, kaj se dogaja v obširnem svetu. Obstaja tudi to, kar znamo in česar smo sposobni. Tu pa so še stvari za katere ne vemo, da jih zmoremo. Biti del Ideje pomeni odkrivati sposobnosti v sebi, za katere nismo vedeli, da jih lahko odkrijemo.

Morda se komu zdi zanimivo, da še vedno berem to, o čemer sem govoril kakšne tri leta nazaj, čeprav sem, gledano v pravilni perspektivi, brati začel šele pred kratk…