Pisane topike

Ustvarjalnost je v grobem povezana z različnimi pomeni novosti. Je v najtesnejši povezavi z idejo vpogleda , ki jo je Henri Poincaré opisal kot "nenadno osvetlitev" - mitsko Eureko! Trenutek, ki je produkt nezavednega kombinatornega proces, razkrije "nesluteno sorodstvo med dejstvi, ki so že dolgo znana, vendar se napačno verjame, da so si med seboj tuja." Kreativno razmišljanje je v tem smislu nepričakovano povezovanje med elementi, s katerimi situacijo uvidimo v novi luči. Cilj razmišljanja je tako videti drugače, kar pa je mogoče šele, ko z zaustavitvijo navajenih načinov gledanja presežemo predsodke vsakdanjih interpretacij. Zahteva odpovedovanje preteklim izkušnjam, pomenom, ki se vsiljujejo na trenutno simulacijo. Kreativnost je zmožnost usmerjanje misli in reševanja problemov na nove, nepredvidene načine. Do odkritij in novih izumov pogosto pripelje kreativno razmišljanje, ki so ga gestalt psihologi poimenovali produktivno mišljenje . Kot je trdil Wertheimer

Sanjam in vem kaj občutim. Utapljam se v morju, ki nima nobene oporne točke. Strah me je, čutim tesnobo. Vem, kaj občutim. Ko cenzura dnevne zavesti popusti, se v sanje latentno prikrade občutek intersubjektivnega morja, v katerem plavam in se utapljam. Tokovi dialektike želje in identifikacije pridobivajo podobo, medtem ko se pred mojimi notranjimi očmi želja velikega Drugega uprizarja v vse bolj dramatičnih oblikah. Preobraža se s podobami dnevnega materiala, ki se nenehno razgrajuje in asociativno povezuje. Nezavedno misli in mi govori. Morda me svari? Toda kaj mi hoče povedati in pokazati? Manifestirano vidim, latentno čutim, toda kateri ključ, ki je kod mojega nezavednega, ju združuje? Kaj je vir sanjske drame, ki se dovršuje skozi nezavedni scenarij, ki ga še ne poznam v celoti, čeprav že slutim njegov zaključek? Potem se zbudim, da bi lahko še naprej sanjal sanje, v katerih nezavedno slepi samo sebe. Sanje so fantazije in prikaz nezavednih proces, ki pačijo tudi budno realnost.

    Če parafraziram Lacana, je najboljši približek nezavednemu ljubljanska jutranja, zgodaj jutranja megla, ki traja do poldneva. In traja in traja kot je trajala karantena. Kdor je bival v njej, je bil zadušen v parazitskem uživanju vlage, zatohle temine v vzdušju močvare. Ter je, kot je to vpisano v mehanizmu nezavednega, plačal ceno razuma. Možni sta dve poti, bi rekel Nietzsche. Ali nas bo zgrabila sila, ki nas bo potegnila do uničenja, ali pa nas bo prevzela moč, ki nas bo povzdignila na pot duhovnega uvida. Štel bo vsak korak. Vendar od kje vsa ta fiksiranost, ki ohranja meglo tako gosto in nepremično? Iz sistemskega dejstva, da se ekonomski sistem hrani iz neumornega izčrpavanja surovin-ljudi. Kampanje disinformacij zato nimajo meje in ne konca, v prioriteto tega, da bi iz prihodnosti izčrpali še zadnje kapljice monetarne moči. 

Videti je, da po slabem sledi slabše in hkrati ni videti, da bi imelo slabše, kakšno mejo. Ali ima gon smrti kakšno mejo? Kapitalizem v celoti je prišel do roba, kjer se kontradikcije vedno bolj kopičijo. Te krize je sicer kapitalizem do zdaj izkoriščal za napredek in jo tako absorbiral v svoje delovanje. Krize oz. presežna-vrednost je na neki točki zgodovine postala izračunljiva, bilo jo je mogoče prešteti, sešteti. In prav tu se je začelo kopičenje kapitala«. V naravi kapitalizma je, da kopiči "odpadke", ki so stranski proizvod kapitalizma. Odpadek je nek presežek (objekt a), ki se pojavi od nikoder, saj ga generira sam produkcijski proces. Kapital se mora nenehno kopičiti, saj je naložba destimulirana brez večjih (donosnih) donosov. Ko se kapital kopiči, pa postaja vse težje širiti še naprej – kot bodybuilder, ki je odvisen od pridobivanja mišične mase. Ta je vedno bolj prisiljen trenirati težje, kot tak pa je na poti izčrpavanja. Kopičenje kriz tako vodi do prelomne točke