Pisane topike

Videti je, da po slabem sledi slabše in hkrati ni videti, da bi imelo slabše, kakšno mejo. Ali ima gon smrti kakšno mejo? Kapitalizem v celoti je prišel do roba, kjer se kontradikcije vedno bolj kopičijo. Te krize je sicer kapitalizem do zdaj izkoriščal za napredek in jo tako absorbiral v svoje delovanje. Krize oz. presežna-vrednost je na neki točki zgodovine postala izračunljiva, bilo jo je mogoče prešteti, sešteti. In prav tu se je začelo kopičenje kapitala«. V naravi kapitalizma je, da kopiči "odpadke", ki so stranski proizvod kapitalizma. Odpadek je nek presežek (objekt a), ki se pojavi od nikoder, saj ga generira sam produkcijski proces. Kapital se mora nenehno kopičiti, saj je naložba destimulirana brez večjih (donosnih) donosov. Ko se kapital kopiči, pa postaja vse težje širiti še naprej – kot bodybuilder, ki je odvisen od pridobivanja mišične mase. Ta je vedno bolj prisiljen trenirati težje, kot tak pa je na poti izčrpavanja. Kopičenje kriz tako vodi do prelomne točke

V vrtoglavem soočenju z vsemi kalejdoskopskimi spremembami se kontemplativna moč na neki točki izčrpa, izgubi svoj živ dih in se zaduši v starih vozlih označevalcev identitete in statusa. Sooči se z Realnim, ki ga ob pomanjkanju psihofizične energije ne zmore ubesediti. Pomembni postaneta dve operaciji, ki ju lahko poimenujemo odtujenost in ločitev. Problem odtujenosti je povezan z konstitucijo subjekta v polju Drugega. Gre za trenutke, ko označevalci ujamejo subjekta, mu vdahnejo življenje na ravni govorice, vendar ga hkrati smrtonosno udarijo nazaj, zaradi česar pride do efekta izginjanja ( aphanisis ), omedlevanja. Ker pomena v celoti ni, saj je manko neizogiben in konstitutiven za govoreče bitje, je subjekt razcepljen - preči ga nezavedno. Tako pridemo še do operacije ločitve.  Drugi lahko uteleša enigmatično vprašanje želje, ki nas sooča z nemožnostjo, da bi nanj odgovorili ter nas s tem sooči z neizgovorljivim Realnim. Tukaj sploh ne gre za vprašanje vednosti, znanja, intelektu

Na oddaji 24ur ne širijo samo fake news, neresnic in zavajanj, ampak uporabljajo tudi propagandne izraze, kot je npr. " slovenska eksplozija okužb", ki nato mesarijo že tako scvrte nevronske mreže fragmentirane intersekcije telesa in duše. Vse skupaj bi bilo v nekih drugih časih označeno za mentalno bolezen, vedar saj se tudi v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj vsako leto spreminjajo definicije. Psihoanaliza je za razliko od drugih "psiho delavcev" pozorna na uporabo besednjaka, izbiro besed in zmot, ki se tam pojavljajo. Pa tudi sprememb definicij, ki niso naključne, temveč pri tvorjenju označevalnih verig sledijo neki logiki. A ker je pozorna na glas, ki je arhetipski vir hipnoze, lahko tudi sama pade nazaj na načelo (ugodja) realnosti, lahko jo spodnese in odplakne v odtok propagande. Da se to ne bi zgodilo, mora predvsem paziti na ožanje pogleda. Bolj ko se pogled oža in fokusira, bolj ko nevrotično želi verjeti v velikega Drugega, bolj s

V vsem tem blebletanju anonimnih ali v vsem tem ponavljanju istih stavkov, ki se širijo v medijih, pogrešamo moč, da bi kdo predrl in prekinili smisel, ki je, ne da bi to vedeli, ujet v diskurzivne iluzije. Vemo, da je prekinitev možna - možna je kot instantni navdih, ki oblikuje stavke v rezilo, govor v dinamit, ki paradoksno izgradi nov smisel. Zanima me, kaj je misel, ki lahko danes deluje kot sveža, ne pa kot stara, izčrpana filozofija, ki se v mukah podreja neizhodni izčrpanosti. Lahko misel reši znanost? Metodologija rešitve tega problema je blizu filozofiji Merleau-Pontya, ki je vedel, da je misel situirana, da je del konkretnega konteksta - in tam je zato njen začetek. Klic k najbolj primernemu odzivu, zato najdemo v konkretnem svetu, v tem, kar zares je. Tukaj najdemo odgovor na vprašanje, kje začeti. Husserl, Merleau-Pontyjev učitelj, je bil večni začetnik. Filozofsko metakognicijo tako usmerja bit, čuječa percepcija tega, kar je. Podobno je Platon opozoril na razliko me