Življenje je problem

Kot velikokrat lahko slišimo smo ljudje problem-solverji, rešujemo probleme. V naši moči je, da spreminjamo in izboljšujemo okolja, v katerih živimo. Ob tem se zanašamo na razum, ki bazira na racionalni logiki. Ko želimo nekaj spremeniti, si to zapišemo v delovni plan, ki je ključ do sprememb. Večja kot je organizacija, večje ekipe upravljavcev in odborov sestavlja obsežne delovne načrte in akte. Organizacije se osredotočajo na iskanje in popravljanje problemov. Delodajalci iščejo na trgu najboljše problem solverje, ki so vestni, kreativni, zdravi, natančni, socialni, ker se radi družijo, itd. Zaposleni pa se učijo, da je edini način, da nekaj postavijo v pozornost - s tem, da ga spremenijo v problem.

Življenje tako počasi postaja en velik problem in mi smo tu, da ta problem rešujemo. Do določene mere je to tudi res, vendar obstaja problem takega načina razmišljanja.

Prvič. Problemsko situacijo rešujemo le skozi prizmo logike in ob tem pozabljamo na emocionalne razsežnosti. Te lahko percipiramo kot odpor in resistenco, namesto, da bi čustva razumeli kot dodatne informacije o tem, kaj se dogaja. Mehanistična mentaliteta tudi ne prepoznava spremembe kot del življenja. Niti tega, da spremembe nastajajo skozi odnose, čustva in zgodbe. Življenje, ki je končno, bi lahko razumeli kot priložnost za rast in učenje, ne pa kot še en problem. Človeško življenje je polno nereda, skrivnosti, emocij, nelogičnosti in iracionalnosti, nerazumevanje, nesporazumov, konfliktov, zmede, a tudi harmonije in razsvetljenja. Kjer so ljudje obstajajo trenutki, ki jih vodijo logika, želja, emocije, imaginacije, utrujenost, navade, dobre intence, neumnosti ali napačne presoje. Ljudje so zmedeni in potem so zato zmedene še organizacije.

Drugič. Problemi torej nastajajo, tudi če jih sicer ni, saj postane problem-solving naš edini metodološki način delovanja. Iščemo glavni vir problema in nato edino rešitev za ta problem. Organizacije tako iščejo probleme, nato pa vse spremenijo v problem. Npr: problem:"kako nek dogodek spremeniti v priložnost" ali problem: "kako se bomo soočili z novim izivom". Ker je možnosti vedno več, smo zato pri tem omejili lastno percepcijo samo na tiste stvari, ki so problematične, vse drugo pa smo izpustili ali kasneje še to spreminili v problem. Tisto, kar ne zaznamo kot problem, sploh več ne vidimo. Da bi določene stvari videli, jih moramo tako v nadaljevanju prej spremeniti v problem. In ko problemsko situacijo zastavimo tako narobe, potem bo tudi rešitev napačna. Spremembo bi morali razumeti kot nekaj pozitivnega, ne pa kot problem ali krizo. Ljudje pogosto verjamejo, da lahko nekaj spremenijo tako, da si naredijo plan delovanja - kot da je imenovanje problemov ključ do spremembe? Ob tem pa se v glavnem zanašajo na standarni način delovanja, redko se zavejo, da obstajajo še druge alternativne metode. Ne obstaja pravi ali pravilen odgovor na to, kako se na najboljši način organizirati. Človek se lahko ujame v krog produciranja kriz eno za drugo ter se hkrati vedno bolj navaja delovati zgolj skozi reakcije na krize. Tudi motivacija ljudi s krizam je slaba, saj lahko postane edini vir motivacije. V takem primeru, ponovno, začneš krize proizvajati, da bi se motiviral. Kajti ni res, da samo negativna čustva proizvajajo energijo, prav nasprotno je, saj jo predvsem upanje, veselje, vznemerljivost ob novem itd.

Tretjič. Poleg deduktivnoega sklepanja bi se morali zanašati domišljijo, ki ima močne učinke na motivacijo in prepričanja sama. Športni psihologi radi govorijo o formah vizualizacije, da bi povečali motivacijo pri svojih klientih. Pogovor in predstave o prihodnosti nas vlečejo k sebi, nas vznemirjajo in motivirajo, lahko so naš objekt želje.

Kot rečeno se svet ne spreminja po delovnih načrtih, ampak skozi pogovore, ki puščajo za seboj številne učinke, kako se bodo organizacije spreminjale. Sprememba je tako odvisna od jezika, od zgodb in pomenov, ki si jih izmenjujemo. Spremembe so namreč vpete v komunikacijske vzorce odnose, ki izhajajo iz globokih prepričanj. Prepričanja in verovanjska ozadja pa oblikujejo zgodbe, ki motivirajo ljudi k določeni obliki vedenja. Pomembne so predvsem besede, zato se ljudje s spremembo besednjaka spreminjamo. To kako govorimo o svetu, o tem, kako ga vidimo, doživljamo, osmišljamo, razumemo, kako v njem delujemo je razvidno v pogovoru. Govorjenje že spreminja svet, družbe in ljudi. Treba je torej premisliti, kako govorimo, in v kaj verjamemo. Jezik namreč ni samo orodje, ampak je tok medija, ki lahko generira in ustvarja nove, drugačne zgodbe med ljudmi. Z drugačnim jezikom, z novimi besedami, ki jih lahko uporabljamo na nove načine, lahko generiramo nove, drugačne odnose. Pomembno je kakšno zgodbe hočemo povedati o sebi, o drugih, o skupnostih. 

Najboljše pri vsem te pa je, da lahko spoznavamo, zakaj so jezik, zgodbe in pogovori tako nepogrešljivi, zakaj in kako delujejo in tudi kako lahko generiramo take pogovore. Eden od takih načinov je metodologija appreciative inquiry, s katero razvijamo veščine za večje zavedanja, kako dosegati spremembe.

Proces pozitivnega odkrivanja in poglabljanja je proces ponovnega motiviranja, ki poteka od re-aktivnosti, re-strukturiranja, re-dizajniranja, re-framinga (preokvirjanje), do re-generiranja novega smotra. Na eni strani se obračamo v preteklost, da bi jo preinterpretirali in hkrati se obračamo naprej, s pomočjo imaginacije, da bi oblikovali novo usodo sistema.

Ko se obračamo k zgodovini, jo odpiramo z vprašanji, ki poskušajo vzpodbuditi odgovore o tem, kaj daje življenje sistemu - o dobrem, realnem, lepem v skupnem, organizacijskem življenju. Z vprašnji iščemo lepoto in modrost organizacij. Da bi sistemi sploh lahko obstajali, jih mora nekaj negovati, ohranjati, spodbujati. In ko se fokusiramo na dobro, ki je vir ohranjanja sistema, lahko ustvarjamo boljše potenciale za zdravje in rast, za evolucijo sistema.

Skozi dobra vprašanja, torej, ki se začnejo z poslušanjem. Dobro poslušanje se namreč začne z dobrimi vprašanji. Poslušanje z vprašanji se lahko preoblikuje v poslušanje kot obliko spraševanja.

Vprašanja spreminjajo prepričanja in jezik. Vprašanja nas odpirajo svetu, povezujejo in umirjajo zavesti. Nova vprašanja na drugačne načine nam dajejo tudi moč koncentracije in moč inteligence.

V literaturi zasledimo veliko napotkov in oblik vprašanj, ki so najboljša za začetno odpiranje teme, ohranjanje pogovorov in neumešavanja v odgovore sogovrnikov. Na najbolj osnovni ravni, lahko rečemo, da obstajajo odprta in zaprta vprašanja.Večja ko je odprtost vprašanj, večja bo tudi verjetnost za generiranje novih informacij.

V drugih zapisih se bom še enkrat dotaknil koncepta poslušanja, ki je večdimenzionalna struktura, saj ga uporabljam kot metaforo za številne načine, kako pridemo v stik z novimi in svežimi informacijami.

Globoko poslušanje nas lahko spravi v umsko pripravljenost za bolj umirjeno, zbrano, inteligentno in empatično pogovarjanje. A pri tem nas lahko ovira glas strahu pred pogovorom. Šele situiranost v oprtih okoljih, kjer se odvijajo dobri pogovori lahko odstranijo strahove, saj je v njih moč, da transformirajo realnost. Skozi poslušanje, spraševanje, pogovor, ko odkrivamo prepričanja sebstva.