Pogovori in problemske situacije

V jedro socialnih organizacij bi lahko postavili koncept pozitivnega raziskovanja in odkrivanja, ki je proces produkcije bogatih opisov preteklih dogodkov skozi naslednje faze: določitev teme, iskanje, sanjanje, oblikovanje in usoda. Kar je znano tudi kot 4D model za appreciative inquiry. V fazi iskanja se vračamo v preteklost, da bi odkrili teme, ki nas vsakič znova spremljajo, navdušujejo in z nami vztrajajo. Ob tem o njih razmišljamo, jih analiziramo, poglabljamo in lateralno razširjamo, da bi začeli razmišljati in sanjati o drugačni prihodnosti, o tem, kaj lahko še izboljšamo. Skozi tranzicijsko fazo naše nove zamisli oblikujemo v dobre, željene smeri ter zastavimo prve korake, ki jih nato začnemo udejanjati. Stalno ohranjamo meta-pogled na trenutno situacijo in se še naprej pogovarjamo. Skozi pogovor namreč pripovedujemo zgodbo skupnega življenja. 

Zavedati se moramo, da našo pozornost določata intenca in prepričanja. Intenca je v glavnem avtomatizirana, zato je potrebna avto-analiza, ki nas lahko pripelje k avtomatizmu sprotne analize. Zmožnost za analitično pozornosti se moramo kajpak šele naučiti, moramo jo razvijati, če bi nam okoliščine to le dopustile. V sektah zato nikoli ne boste imeli časa biti sam seboj. Logično, saj ne želijo refleksije ali predelave modelov sveta, ampak zahtevajo vašo zvestobo. Refleksije pa niti ne želi socialni svet, v katerem živimo. Zato bodo ljudje še naprej govorili iste stvari, predvsem nepreverjene, brez da bi se zavedali, da niti niso v njihovem najboljšem interesu. Iskanje resnice bi se lahko tudi začelo z vprašanjem: kako lahko trdim, kar trdim ali mislim.

Uporabljati besede je prevzemanje pozornosti, ki je že ujeta v mrežo intenc. Imeti sposobnost za dolgotrajno in natančno pozornost, za aktivno poslušanje je zato najprej vprašanje človekove intence. Ta pa je vpeta v kulturo in v iluzije. Od tod potreba po umetnosti. Vendar nas vsakdan uči, da ljudje pogosto preprosto nočejo izstopiti iz iluzij, saj imajo veliko koristi, da jih ohranjajo. Vzdrževanje iluzije ni niti poceni in zahteva veliko energije, ki jo seveda zmanjka za pozornost pozornosti. Kaj se zgodi, ko človek preprosto sprosti zakrčeno mišico, stiskanje zobovja, propagandno pozornost - kar naenkrat je lahko bolj pozoren, kar naenkrat ne samo opazi več, ampak si tudi zapomni več in kar je najpomembnejše razume več, zato lahko nekaj spremeni, saj skozi proces odkriva netrivialne alternative. Razmišljanje in pozornost pa sta v neposredni povezavi z delovanjem.

A kritika lastne misli ni v ocenjevanju, koliko smo ustregli začetni nalogi oz. intenci, ampak je v tem, koliko smo spremenili lastno smer, koliko smo jo reformulirali, da bi bila ladja resnice. Bolj kot razmišljanje o uresničevanju ciljev in nezavednih želja, je pomembno vzpostavljanje odprtih problemskih situacij, ki naj bodo relevantna in utemeljena, celo univerzalna. In, ki naj postavljajo v ospredje celovitost sveta tako, da preoblikujejo subjektivna izhodišča. Torej stran od znanih poti in ustaljenih načinov pozornosti k novim idejam, ki so učinki delovanja v skladu z logiko raziskovanja. Proces poteka počasi, od številnih začetnih neuspehov do majhnega uspeha. V kreativnem procesu znanje ne more biti nekakšna ovira (kot radi rečejo umetniki, da je znanje ovira spontanosti, avtentičnosti itd.), ker smo si z znanjem vselej v odnosu soodvisnosti. Pomembna je zato odprtost, da bi znali drugače. Učenje je namreč tudi od-učenje.

Sprostiti intenco pomeni tudi prepoznati, da je bila nezavedna. Nezavedna intenca prihaja od drugod, od drugi ljudi, od velikega Drugega, ker smo vselej vpeti v socialno opomenjanje, v odnosu do ljudi okoli sebe in do celotne družbe. Prevečkrat sprejemamo intenco drugih ljudi in se tega niti ne zavedamo, dokler seveda nismo že popolnoma izstradani lastne želje. Željo Drugega si tudi želimo zaradi strahu in paranoje. Vzporednica z današnjo krizo korona virusa je zato tudi tale: ob soočenju z strahom pred boleznijo in smrtjo se lahko povečuje tudi paranoja. Kot rešitev zanjo se ponuja dominacija s strani Drugega, ki bo v zameno za sprejetje oblastne pozicije poskrbel za nas, nas zaščitil, nudil pomoč, zdravila, cepljenje itd. A strah ni dober odgovor, namesto strahu, ki pomeni sprejemanje intenc Drugega, je potrebno razumevanje realnosti - ne glede, kako se ob tem počutimo.

Ljudje si namreč nezavedno želijo, kar želi njihov priljubljeni veliki Drugi. Veliki Drugi je Bog, ki ima velik trebuh poln označevalcev. Je baterija, ki polni človekovo intenco, da se priganja k delu in k propagandni pozornosti. Spoznanje, do katerega se lahko dokopljemo, pa je: veliki Drugi ne obstaja, čeprav ljudje verjamejo vanj in se vedejo kot, da bi obstajal. Prav zato tudi deluje, kar je odlično ilustriral film Blade Runner 2048. V trenutku, ko Joe podvomi v lastno najbolj prozorno prepričanje, da je programiran android, sesuje delovanje sistema in kontroliranje njegove identitete, ki se je še nekaj trenutkov prej zdela zapisana v gene. Šele ko sprejme neobstoječega Drugega, sprejme dolžnost, ki je etična. Tudi geni namreč niso fiksna navodila, ampak sproti zapisujejo vsako našo odločitev. In napačne odločitve se replicirajo v mutirano prihodnost. Drugi res ne obstaja, a prav to je razlog, da kot večni nič, jamči za neskončnost kot najvišji princip sveta. To pa je ohranjanje odprtosti in poslušanje sveta s tretjim ušesom.