Gozdna roža in klavir pod kamnom
Še ena zanimiva zgodba o tem, kako je, ko hodiš po gozdu čisto sam. Včeraj se mi je namreč zgodilo, da sem naletel na zelo nenavadno gobo, ki je še nisem nikoli videl. Črno gobo, ki je bila videti kot gozdna črna roža. Ujela je mojo pozornost, zato sem si ji približal in se zazrl vanjo. V njeni sredini je bila popolna tema, kjer se je izgubljal moj pogled, in začutil sem, da se je ona skrivnostno zazrla vame. Izginjal sem, saj nisem več vedel, kdo sem. Prilagam fotografijo, če mi slučajno ne verjameš :) Gobice imajo pač svoj sloves. Potem pa je tu še tole, kar me je našlo en dan kasneje, danes zjutraj. Poglej si: https://youtu.be/4jOcZKtuhJw Prisotnost praznine, kot je tema v gozdni gobi, lahko skriva v sebi bogomolko, ki nas zelo resno sprašuje, kdo smo. In če smo slučajno samec, tega pa ne vemo do konca, se nam, milo rečeno, ne piše prav dobro. A kljub vsemu, hkrati obstaja in neobstaja utripajoča zvezda, ki je paradoks sveta. In zaradi nje lahko spoznamo, kdo smo. Morda je to