Pristopanje k učenju
Vse se začne z načrtovanjem in zastavljanjem ciljev, zato naj najprej zapišem tematske smeri prihodnjih objav. Kot priča naslov bloga, nameravam pisati pisana besedila, v obeh pomenih
besede. Bodo za-pisana in bodo različna. Predvsem iz področja umetnosti
in humanistike. V naslednjih objavah želim najprej raziskati pripoved. Trenutno pa je tu priložnost, da še enkrat zapišem nekaj ključnih idej za boljše učenje.
Raziskovanje je učenje, a najprej je iskanje in nabiranje informacij, torej, je začetek potovanja v neznane kraje, kar je hkrati prvi pogoj kreativnosti, o čemer govori tudi Beau Lotto. In ko hodimo po nepričakovanih poteh označevalnih verig, hkrati združujemo raznolike teme, ki se povezujejo, prepletajo in povečujejo kompleksnost našega razumevanja sveta. Od enostavnega do kompleksnega. Postavljeni nismo le pred skrivnosti, ampak tudi pred nalogo. Svet moramo reflektirati in vedno znova interpretirati. To se začenja s postavljanjem dobrih vprašanj ob branju besedil, medtem ko nastajajo zapiski, primerjave, mentalni zemljevidi in diagrami. Hkrati pa moramo procesom iskanja, razumevanja, analiziranja in rabe znanja dodati še metakognitivne strategije, med katerimi so najpomembnejše: načrtovanje, nadzor in spremljanje ter vrednotenje.
Vse to omogočajo ideje, ki dajejo učenju smer spreminjanja. Idealno si želimo spreminjati na boljše, tako, da bi lahko udejanjali lasten moralni in etični razvoj. To je eden najtežjih načinov mišljenja, zato lahko ostajamo skromni. Kljub temu pa so naši možgani narejeni prav za takšno kompleksno razmišljanje. Možgani namreč nenehno postavljajo hipoteze in s povratnimi zankami gradijo kompleksne nevronske mreže. V umu pa nastajajo s pomočjo jezika več dimenzionalni modeli sveta. Nastali možni svetovi se ohranjajo le kot smiselne zgodbe zasidrane okoli idej, ki jih moramo skrbno izbrati. Nesmiselne informacije hitro izgubimo in pozabimo. Prav zato je pomembno konceptualno učenje, ki nam pomaga razmišljati in razlagati svet novih, ne-vnaprej danih problemov.
Tretji vidik znanja pa je elaboriranje naučenega, kar je deljenje, artikulacija in s tem ekspliciranje znanja. Pri pisanju in razlaganju je namreč med drugim pomembna človekova meta-kognitivna zmožnost za socialno rekurzivnost, da lahko zavzemamo in konceptualiziramo različne perspektive. To nikakor ni stvar samo lastne izboljšave uma, saj izvira iz dolgotrajne evolucije življenja v skupnosti in je pogoj avtoregulacije in samostojnega učenja. Prehod iz zaprtih v odprta okolja, kjer se znanje deli, je nujna etična maksima, s katero se ne povečuje samo znanje posameznika, ampak se prispeva k bolj egalitarni družbi.
Raziskovanje je učenje, a najprej je iskanje in nabiranje informacij, torej, je začetek potovanja v neznane kraje, kar je hkrati prvi pogoj kreativnosti, o čemer govori tudi Beau Lotto. In ko hodimo po nepričakovanih poteh označevalnih verig, hkrati združujemo raznolike teme, ki se povezujejo, prepletajo in povečujejo kompleksnost našega razumevanja sveta. Od enostavnega do kompleksnega. Postavljeni nismo le pred skrivnosti, ampak tudi pred nalogo. Svet moramo reflektirati in vedno znova interpretirati. To se začenja s postavljanjem dobrih vprašanj ob branju besedil, medtem ko nastajajo zapiski, primerjave, mentalni zemljevidi in diagrami. Hkrati pa moramo procesom iskanja, razumevanja, analiziranja in rabe znanja dodati še metakognitivne strategije, med katerimi so najpomembnejše: načrtovanje, nadzor in spremljanje ter vrednotenje.
Vse to omogočajo ideje, ki dajejo učenju smer spreminjanja. Idealno si želimo spreminjati na boljše, tako, da bi lahko udejanjali lasten moralni in etični razvoj. To je eden najtežjih načinov mišljenja, zato lahko ostajamo skromni. Kljub temu pa so naši možgani narejeni prav za takšno kompleksno razmišljanje. Možgani namreč nenehno postavljajo hipoteze in s povratnimi zankami gradijo kompleksne nevronske mreže. V umu pa nastajajo s pomočjo jezika več dimenzionalni modeli sveta. Nastali možni svetovi se ohranjajo le kot smiselne zgodbe zasidrane okoli idej, ki jih moramo skrbno izbrati. Nesmiselne informacije hitro izgubimo in pozabimo. Prav zato je pomembno konceptualno učenje, ki nam pomaga razmišljati in razlagati svet novih, ne-vnaprej danih problemov.
Tretji vidik znanja pa je elaboriranje naučenega, kar je deljenje, artikulacija in s tem ekspliciranje znanja. Pri pisanju in razlaganju je namreč med drugim pomembna človekova meta-kognitivna zmožnost za socialno rekurzivnost, da lahko zavzemamo in konceptualiziramo različne perspektive. To nikakor ni stvar samo lastne izboljšave uma, saj izvira iz dolgotrajne evolucije življenja v skupnosti in je pogoj avtoregulacije in samostojnega učenja. Prehod iz zaprtih v odprta okolja, kjer se znanje deli, je nujna etična maksima, s katero se ne povečuje samo znanje posameznika, ampak se prispeva k bolj egalitarni družbi.
Komentarji
Objavite komentar