Izčrpana misel in metoda prekinitve

V vsem tem blebletanju anonimnih ali v vsem tem ponavljanju istih stavkov, ki se širijo v medijih, pogrešamo moč, da bi kdo predrl in prekinili smisel, ki je, ne da bi to vedeli, ujet v diskurzivne iluzije. Vemo, da je prekinitev možna - možna je kot instantni navdih, ki oblikuje stavke v rezilo, govor v dinamit, ki paradoksno izgradi nov smisel.

Zanima me, kaj je misel, ki lahko danes deluje kot sveža, ne pa kot stara, izčrpana filozofija, ki se v mukah podreja neizhodni izčrpanosti. Lahko misel reši znanost?

Metodologija rešitve tega problema je blizu filozofiji Merleau-Pontya, ki je vedel, da je misel situirana, da je del konkretnega konteksta - in tam je zato njen začetek. Klic k najbolj primernemu odzivu, zato najdemo v konkretnem svetu, v tem, kar zares je. Tukaj najdemo odgovor na vprašanje, kje začeti. Husserl, Merleau-Pontyjev učitelj, je bil večni začetnik.

Filozofsko metakognicijo tako usmerja bit, čuječa percepcija tega, kar je. Podobno je Platon opozoril na razliko med mladim mislecem, ki prvič osvoji dialektiko in jo uporablja za provociranje togih prepričanj, in izkušenim filozofom, ki razume, da je mesto dialektike veliko bolj preudarno.

A kaj zares je? Filozofija nas uči, da bi lahko na to odgovorili v konkretnem, potrebujemo tudi abstraktano. Hkrati pa obstaja potreba po preseganju ne samo konkretnosti, ampak tudi vsakdanje abstraktnosti, ki nas duši v ujetništvo ponavljanja.

Vsi čakamo, da se prebudi pomlad, čeprav je ta že tukaj. Nemočno in pasivno čakamo, da nas doleti nova misel. Ampak ali je res tako. Ali ni misel nekaj, kar ustvarjamo, kot umetnost. Ali ni inovativno umetniško delo vedno kristalizacija procesa evolviranja idej, ki včasih vzniknejo iz naključja, iz transcendentnega. Obstajajo tehnike, ki podpirajo kreativno misel, med njimi sta tudi kolo sreče in trenutek naključja. S tem se je ukvarjal Edward de Bono. Lahko poskušamo s tem.

A kar je zares pomembno, je dobro ponazorjeno s teorijo U, ki postavlja v ospredje idejo obrata. V naslednjih letih študija me bo zanimala predvsem narava obrata, ki ga bom mislil s konceptom chiasme.

Metoda obrata je pot epoché, ki se poskuša plast za platjo prebiti do brezpogojne trditve. Pot bo vodila skozi gozd neskončnosti, da bi se le pribili do preproste, končne ideje.

Teorija U je metoda v konkretnem, je metoda novega začetka, to jo povezuje z umetnostjo, in je ideja, ki nam pomaga mapirati glavne postanke. Potrebno jo je misliti v dvoje, v dialogu, ker sta tudi sama filozofija in umetnost dialoški. A za prehod v stanje flowa, je potrebna samota, poglobitev, potrebna je prava distanca, ki jo zagotavlja materinski diskurz, v katerem je naloga matere, da opazuje otroka pri igri iz čimbolj razvoju primerne distance. Funkcija matere je vzpostavitev kraja, situacije, pravil igre, kjer čas ni več pomemben. Oseba, ki to zagotavlja, ne zastopa osebnosti, ampak zgolj formalni + 1 ali - 1, ki so formalni pogoji socialnega konteksta igre. Deluje kot sintom za drugega, nekoga, ki poveže kartel k neki dejavnosti. Dejavnosti, ki naj se izogiba imaginarnemu vrtenju v krogu. To se lahko skriva za abstraktnim žargonskim paralelizmom, ki bralca napoteva k različnim virom, eklektiki, brez, da bi pri tem kaj pojasnili. Tukaj nastopi prav vloga očeta, ki zagotavlja funkcijo prekinitve. Ta tudi prekine z neskončnim branjem vseh brezkončnih referenc, zato lahko razumemo, da je že del same realnosti - saj tudi ne moremo ničesar početi v nedogled, če želimo neko nalogo sploh kdaj rešiti.

Če je prva funkcija pomembna kot struktura, ki nas vpelje v obrat k sebi, k dejavnosti ustvarjalnosti - misel je namreč najboljše reflektirana, ko je izražena v zunanjem mediju, znotraj katerega zaznamo upore, trenja, nestrinjanja in vrtinec kontradikcij - je pomembno, da nas v drugem koraku vodi še princip prekinitve. Princip očetne prekinitve je vpisan v samo misel, v kolikor je ta univerzalna. Refleksijo izraza (ki je izraz lastne subjektivne pozicioniranosti) vodi, ocenjuje, spreminja misel, ki je tematsko koherentna in logično konsistentna. Seveda, potrebna so miselna orodja logičnega mišljenja, a tudi dialektične globine, da bi izoblikovali nove miselne koncepte. Novi miselni koncepti so novi načini subjektivacije, so novi vzorci mišljenja in delovanja. Vir za njihovo kreacijo predstavlja proces raziskovanja, učenja, ustvarjalnosti, dizajniranja, skratka gre za faze metode U, metode chiasmatičnega preobrata ali odpiranja nezavednega.

To so načini ozaveščanje, ki pričajo, da samo zavedanje lastne slepote skozi branje izraženih simptomov odpre potencial novega.

Več o tem procesu sem pisal v prvi objavi na blogu in objavah o pozitivnega odkrivanja. O obratu pa sem pisal tudi kot subverziji obstoječih diskurzov. V nadaljevanju bi rad dopolnil to pisanje.

Na začetku bi najprej spregovoril o treh zmožnosti, v katerih bi se morali uriti. Pomagajo nam pri prehodu, opremljajo nas za take prehode, da bi jih boljše razumeli in znali sami izpeljati - brez pomoči - v tem smislu postajamo čarovniki prehoda v druge svetove, magiji, ki čarajo z majo, iluzijo.

 


Gre za tri zmožnosti, ki smo jih zadnjič razporedili v koordinatni sistem. Na osi X najdemo zmožnost preimenovanje, želja, ciljev, principov, pravil in zakonov igre, skratka S1. Ko osvojimo metakognicijo, lahko sami uravnavamo, zastavljamo formalni okvir kartela, ki zagotavlja prostor, čas, tematski okvir, prostor srečevanj z naključji. Mislimo na socialne organizacije, ki urejajo delovne procese. Smo za democracy at work. V mislih imamo predvsem pogoje za flow stanja, za produktivno delo, ki se ne ukvarja z vsemi trivialnostmi, ki jih ponuja trg, ampak izhaja iz prioritet.

Zmožnost za preimenovanje je zato zmožnost, da se oddaljimo od starega disfunkcionalnega principa (S1) in naredimo prehod k novemu, bolj holističnemu S1, ki ga iznajdemo sami.

Kako to naredimo? Sledi v nadaljevanju.

Na osi Y najdemo zmožnost za izražanje v jezikih, od bolj konkretnega, telesnega, materinskega lalanja pa vse do abstraktnih teoretičnih zamisli in znanju tujih jezikov. Izražanje je pomembno, ker je orodje kreativnosti in domišljije. Izčrpanost je fiksacija v izražanju ali omejitev domišljiji, zaradi katere si ne moremo predstavljati rešitev druge vrste: npr. zaradi umanjkanja primernega formalnega konteksta, problemov z birokratskim nadjazom, preveliko nalogo, neustrezne zastavitve problema itd.

Na osi Z pa najdemo zmožnosti za igro in preigravanje vlog, semblažev, stilov, družbenih vlog in vživljanje v simbolne mandate. Tukaj je dom za vživljanje v druge ljudi, za taktično empatijo, svobodo v igri, prostor za napake, za učenje s poskusi in napakami, za posnemanje in simulacijo. Za fake it till you make it.

Tako lahko mislimo prehod, gre za prehod iz enega vrtinca k drugemu. Oddaljevanje od jedra obstoječega principa delovanja (S1) nas centrifugalno stiska, kot spodbuda, da bi se odpravili k novemu glavnemu principu, S1. Prehod in robove označujejo izrazi kot so nesmisel, odprtost, procesualnost, prožnost, igrivost, posebnost, čudnost. Ti poganjajo proizvodnjo novega smisla.

  • Y - izražanje - jeziki, domišljija, diagrami, ustvarjalne vizualizacije, ključno je vprašanje želje.
  • Z - igra semblaža, holistično opazovanje in vživljanje, mimesis, novi stili, aesthesis, koraki naprej, ključna je empatija.
  • X - preimenovanje S1 - skozi analizo in branje simptomov, sokratska vprašanja, logos; vračanje, ključna je etika.
  • -1 - formalni okvir, ki je prostor za vrtinec idej npr. kartel. 

 Postanemo prebivalci dveh svetov, kar nam omogoči večje zmožnosti za rezilentnost, toleranco negotovosti in toksičnosti ter moč večje sočutne empatije. Vse to ima povezave z zmožnostmi za prilagajanje, spreminjanje, vzdržljivost, ki se izražajo kot fleksibilnost, odprtost za spremembe ter stabilnost. Pri tem lahko omenim še 7 C-jev odpornosti, ki jih ob vsem tem kultiviramo:

  1. Control - občutki kontrole
  2. Competence - kompetence
  3. Coping - strategije shajanja
  4. Confidence - občutki samozavesti
  5. Connection - občutki povezanosti
  6. Characther - občutki identitete
  7. Contribution - občutki doprinosa


Vektorji, ki nas poganjajo iz obstoječega so sile nezadovoljstva in suspenzije. So sile, ki nas oddaljuje od materinskih okvirjev (+1) k drugim očetnim (-1), bolj univerzalnim okvirjem. A treba je povedati, da so konkretni materinski okvirji nujni, da bi sploh lahko začeli pot. So nekakšna proteza, pomoč, dokler ne shodimo sami. Zato ni za pričakovati, da lahko shodimo čez noč. Zamenjava matere z drugo tudi ne pomeni, da smo v principu kaj spremenili. Predvsem je pomembo okolje +1, ki okviri našo vedenje, ki zameji trpljenje, napake, presežno uživanje, ki nas motivira in spodbujajo, da vztrajamo skupaj. V tem prostoru, ki ga zagotavlja dom, lahko tako vadimo in se igramo vloge, ki jih želimo osvojiti. Če tega kraja ni, bomo težko vzpostavili notranje stabilen temelj. Pri tem je dom tridelna infra-struktura: 

  • kraji, ki facilitirajo čutenje in osmišljanje (percepijo in razmišljanje)
  • kraji tišine, inkubacije in globoke refleksije (biti)
  • kraji ročnega dela in prototipiranja (delo in kreacija)

Vse to pogojuje v osnovi tako funkcija + 1, ki predstavlja socialni kontekst, kjer se lahko izražamo, ustvarjamo vrtince idej in kontradikcij skozi realno zapisovanje, metonimično črkovanje znakov. Ko lahko vstopimo v stanja flowa ali blagostanja. Funkcija +1 predstavlja sintom, ki vzdržuje kaos znosen, oddaljen. Ni potrebe, da je pogled Drugega tako travmatično blizu. Tudi zato je boljši odnos "še kar dobra mati". Relacijo med otrokom in Drugim opisuje tako imenovana teorija navezav (attachment theory).

Skozi izražanje, zapisovanje, ustvarjalnost, vrtince, domišljijo, svobodo se razkrivajo tudi kontradikcije, s katerimi ne bomo zadovoljni. So vir za suspenzijo in kasneje za kristalizacijo domišljije, ki se razvija skozi tri momente: konstantno opazovanje, čas razmišljanja, dejanje.

Na koncu zato zapišemo nove alineje, ki tokrat postavljajo ekspresijo na prvo mesto. Negotovosti tako ne zmanjšujemo več z meditacijo, ampak najprej skozi izražanje, šele nato mu sledi meditativna refleksija. 

  • +1/-1. Formalno okolje Drugega, prostor imaginacije, poskusi, napak, igre itd.
  • 1. Izražanje, zapisovanje, vrtinec idej, igra vlog in vživljanje.
  • 2. Nezadovoljstvo s kontradikcijami, neznanjem, suspenzija vsakdanjega in nelogičnega.
  • 3. Preusmeritev k branju simptomov, analizi in spraševanju o lastni nereflektirani poziciji; dialektika.
  • 4. Recepija novega in kristalizacija novega sveta
Prehod bi lahko opisali tudi kot premik od materinske funkcije (+1) k očetni funkciji (-1). Prvi princip vsebuje tehnike utrjevanja, povezovanja, stabilnosti, afirmacije, prisotnosti, intersubjektivnosti, držanja za roko. Medtem ko je drugi: princip razlikovanja, dekonstrukcije iluzij, destabilizacije, sprejemanja kastracije, odsotnosti, kazni, inhibicije, itd. Oba lahko delujeta istočasno, v izkustvo ontološke negativnosti (Ø) pa se celo prekrivata. Takrat funkcija -1 potrjuje tisto v drugem, kar je njegov potencial, njegovo svobodo. Odnos do negotovosti pa bi lahko opisali kot premik od Descartesovega dvoma k Cézannovem dvomu.

Kako spremenimo sebe in svet? Tako, da si najprej dovolimo izražati na nove načine, s tem ko damo vsakdanjo naravnanost pod suspenz. Pogled preusmerimo na kontradikcije v lastnem izražanju, jih poskusimo razumeti, analizirati in izboljšati. Vodi naj nas pogled, ki se usmerja k lastnemu jedru, k pogojem izjav in izraženega. Vse to lahko počnemo, ker imamo pravico in dovoljenje (dovoljenje notranjega nadjaza kot tudi zunanjega Drugega). Na tem svetu bi moral obstajati prostor za izražanje, resnico in igranje novih možnih vlog. Počasi kristaliziramo nove semblaže (skozi igro in vživljanje), principe (skozi preimenovanje) in jezike (skozi izražanje). Na eni strani s pogledom, ki se vrača k branju pogojev izraženih izjav, in na drugi s čutečim pogledom naprej k želenim stilom mišljenja. 


Svet, kjer ni svobode izražanja, je svet, kjer ni samo pomanjkanja mnoštva, ampak je svet, v katerem se ne moremo učiti, spreminjati, izboljševati. To je svet brez prihodnosti, upanja, veselja, sreče, modrosti. Je svet strahu in zastraševanja, ki si ga želijo tisti, ki želijo, da trpimo kot trpijo oni. Taki ljudje so ubogi strahopetci, ki na žalost ne premorejo niti malo poguma ustvarjalnosti.








Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Koordinate subverzije družbenih razmerij

Kako hudo?