Usodni koraki
Če parafraziram Lacana, je najboljši približek nezavednemu ljubljanska jutranja, zgodaj jutranja megla, ki traja do poldneva. In traja in traja kot je trajala karantena. Kdor je bival v njej, je bil zadušen v parazitskem uživanju vlage, zatohle temine v vzdušju močvare. Ter je, kot je to vpisano v mehanizmu nezavednega, plačal ceno razuma. Možni sta dve poti, bi rekel Nietzsche. Ali nas bo zgrabila sila, ki nas bo potegnila do uničenja, ali pa nas bo prevzela moč, ki nas bo povzdignila na pot duhovnega uvida. Štel bo vsak korak. Vendar od kje vsa ta fiksiranost, ki ohranja meglo tako gosto in nepremično? Iz sistemskega dejstva, da se ekonomski sistem hrani iz neumornega izčrpavanja surovin-ljudi. Kampanje disinformacij zato nimajo meje in ne konca, v prioriteto tega, da bi iz prihodnosti izčrpali še zadnje kapljice monetarne moči.