Pisane topike

Možgani nimajo nikoli direktnega dostopa do objektivne realnosti, ki domnevno obstaja tam zunaj, morda skrita po nekakšno zaveso iluzij. Kakofonijo informacij, ki jih dobijo skozi čute, morajo šele interpretirati, kar predstavlja določen problem. Da bi torej rešili to zagato, najprej ugibajo (projecirajo), kaj se dogaja v svetu, tako, da aktualno situacijo primerjajo s kontekstom preteklih izkušenj oziroma s podobnimi interpretacijami dražljajev iz preteklosti in na sedanji šum informacij uvedejo pomen. Na ta način selekcionirajo, kaj je pomembno, vse ostalo zavržejo. Uporabijo samo tiste najbolj uporabne drobce interpretacij iz zgodovine. Pri tem uveljavljajo perceptivne domneve ali predpostavke, ki jih sicer kažejo vsi naši notranji in zunanji odzivi. Te »halucinatorne« interpretacije (statistični rezultat) nato v danem kontekstu ciljno usmerjeno preverjajo preko zank z informacijami, ki pridejo iz čutov, in jih ustrezno spremenijo. Kot vemo, je jaz , ki je vezan na podobo-teles

Kot smo ugotovili zadnjič, obstaja paradoks, zaradi katerega je pot do boljšega razumevanja, zavzemanje, da bi vedeli manj. Naš cilj je tako vedeti manj, a razumeti več. Na tak način bi znova premislili naravo domnevne realnosti. Izhajati bomo morali iz nekaj ključnih principov (ne navodil ali receptov), do katerih je prišla med drugimi tudi nevroznanost zaznave. Naj si v nadaljevanju na kratko pogledamo nekaj poudarkov, ki jih moramo razumeti. Moje izhodišče za prve dve današnji točki je knjiga Deviate: the science of seeing differently . Prvič. Informacije same po sebi nimajo smisla. Tega ustvarjajo šele možgani (znotraj ekologije), ko ga konstruirajo iz preteklih izkušenj/pomenov. Svet je tako simulacija, kar postane jasno, ko gre kaj narobe: na primer v demenci ali, ko si ogledamo kaj razkrivajo eksperimenti, kot je iluzija Rubber-hand. Zelo zanimivo je tudi poglabljanje v teorijo barv, s katero se je med prvimi ukvarjal Johann Wolfgang von Goethe ali pa Michel-Eugène Chevreul,

Ustvarjalno mišljenje, ki je tako redko, saj je bolj pogosto kritično ali pozitivno mišljenje, se začenja z zaznavanjem. Odpira nas novemu zavedanju in svobodi, da zamenjamo diskurz, a to je mogoče le če spremenimo zgodovino lastnih zaznav, ki so pogoj prihodnjih zaznav. Vem, da se mi pri tem, da bi se premaknil v novo perspektivo percepcije, ni treba naučiti ničesar novega, saj je percepcija spontana in bistveni del tega, kar sem. Proces zaznave je namreč isti proces, ki spreminja samo zaznavo. Zakaj ga tokrat ne bi še artikulirali v zapis. V nadaljnjih zapisih sledi nekaj idej o delovanju možganov in principov, ki jih je potrdila nevroznanost in z njimi postavila pod vprašaj spontano zaznavo sveta s tem pa odprla nove možnosti, ki podpirajo ustvarjalnost. Pred tem potegnimo še kratko vzporednico z nasprotjem, ki jo predstavljata pozitivistična znanost in Freudov dialektičen pristop k subjektivnemu izkustvu. Prvi bazira na modelu hipotez in deduktivni metodi, drugi, psihoanalitičen,

Večina ljudi ve zelo malo o umetnosti, nekateri bi jo opisali kot lepo risanje, morda bi znali našteti 3 umetnike: Leonardo in Michelangelo in še tistega, sej veste no. Je tretjemu ime Splinter? In če človek živi v TV svetu, je najverjetneje osvojil samo eno kognitivno kategorijo gledanja na svet, ki deli ljudi na privržence leve ali desne. Nič čudnega, da so zato umetniki v takem svetu lahko zgolj paraziti. Umetnost pa velikanski organizem, ki uživa na njihov račun. Življenje je pač huda, trda realnost in ne more biti drugačna. Zgodba se tu konča. In zakaj se ne bi? A stvar ni tako preprosta, kot je v 20. stoletju neizpodbitno, matematično dokazal Kurt Gödel. Vselej bodo obstajala vprašanja, ki jih ne bomo mogli odgovoriti, in elementi, ki bodo pokazali na onkraj. Vselej bo obstajala možnost za drugačen pogled, kljub temu, da je proces gledanja v veliki meri odvisen od navad in konvencij. Prav zaradi tega dejstva je v naših močeh, da reflektiramo sam proces percepcije. Lahko se za

Vsaka vednost se začenja z vprašanji in kdor hoče kaj vedet, mora spraševati. Vprašanja pa so tudi začetek tega, kar je v angleški besedi question - quest . To pa je tudi v jedru življenja. Nič nenavadnega, da so vprašanja ekstremno nevarna. Zelo hitro te lahko spravijo v pogubo kot so Sokrata. In kdor se je kdaj ukvarjal vsaj malo z nevroznanostjo ve, da so ta ista vprašnja lahko vir nečesa, kar ohranja življenje. Ko izginejo vprašanja, se pot zaustavi. In ko tako živimo dolgo-čas(n)a, brez vprašanj in brez poti, se skoraj zdi, da je njen zaključek dementen. Kot da bi duša želela pobegniti iz življenja brez življenja. A da bi se premaknili, potrebujemo pogum. Stopiti bomo morali namreč v dvom. In to bomo naredili skupaj. In že bomo na poti, v odkrivanju drugačnega načina mišljenja. In kdor misli drugače, se vede drugače. Obstajajo načini drugačnega gledanja. In to slavi umetnost , saj je takšna slava življenja. "Jaz sem oko, mehanično oko. Jaz, stroj, ti kažem svet, kot ga vidim

Kot velikokrat lahko slišimo smo ljudje problem-solverji , rešujemo probleme. V naši moči je, da spreminjamo in izboljšujemo okolja, v katerih živimo. Ob tem se zanašamo na razum, ki bazira na racionalni logiki. Ko želimo nekaj spremeniti, si to zapišemo v delovni plan, ki je ključ do sprememb. Večja kot je organizacija, večje ekipe upravljavcev in odborov sestavlja obsežne delovne načrte in akte. Organizacije se osredotočajo na iskanje in popravljanje problemov. Delodajalci iščejo na trgu najboljše problem solverje, ki so vestni, kreativni, zdravi, natančni, socialni, ker se radi družijo, itd. Zaposleni pa se učijo, da je edini način, da nekaj postavijo v pozornost - s tem, da ga spremenijo v problem. Življenje tako počasi postaja en velik problem in mi smo tu, da ta problem rešujemo. Do določene mere je to tudi res, vendar obstaja problem takega načina razmišljanja. Prvič. Problemsko situacijo rešujemo le skozi prizmo logike in ob tem pozabljamo na emocionalne razsežnosti. Te l

V jedro socialnih organizacij bi lahko postavili koncept pozitivnega raziskovanja in odkrivanja, ki je proces produkcije bogatih opisov preteklih dogodkov skozi naslednje faze: določitev teme, iskanje, sanjanje, oblikovanje in usoda . Kar je znano tudi kot 4D model za appreciative inquiry . V fazi iskanja se vračamo v preteklost, da bi odkrili teme, ki nas vsakič znova spremljajo, navdušujejo in z nami vztrajajo. Ob tem o njih razmišljamo, jih analiziramo, poglabljamo in lateralno razširjamo, da bi začeli razmišljati in sanjati o drugačni prihodnosti, o tem, kaj lahko še izboljšamo. Skozi tranzicijsko fazo naše nove zamisli oblikujemo v dobre, željene smeri ter zastavimo prve korake, ki jih nato začnemo udejanjati. Stalno ohranjamo meta-pogled na trenutno situacijo in se še naprej pogovarjamo. Skozi pogovor namreč pripovedujemo zgodbo skupnega življenja.  Zavedati se moramo, da našo pozornost določata intenca in prepričanja. Intenca je v glavnem avtomatizirana, zato je potrebna avto-a

Obstajajo zanimive povezave med sodobnimi teorijami biznisa, managementa, vodenja organizacij, pozitivno psihologijo, dobrimi praksami komunikacije z nekaterimi starimi tradicijami, filozofijo in celo mistiko. Povezave so vsekakor skrajno čudne in nenavadne, kaj vendarle imajo lahko skupaj najbolj ezoterična spoznanja s poslovnim svetom, ki je vse prej kot občutljiv za nianse sveta, ki ne prinašajo dobička. Na eni strani stoji logika dobička in na drugi asketizem. Kaj sploh lahko biznismeni govorijo revnim fakirjem, ki spijo na žebljih? Mislim, da prav nič. In ker bi nas lahko klišejska poslovnost prehitro pregnala, se spomnimo na osnoven princip: v svetu bomo potrebovali vsakršno znanje, zato ga poskusimo integrirati. To bo naša naloga za vnaprejšnje objave. Danes predstavljam samo dve uvodni izhodišči. Izhajam iz revolucije, ki se imenuje mindfulness revolucija, revolucija čuječnosti. Na prvi pogled se zdi izraz precej samoumeven, saj je že precej razširjen v zavesti ljudi. V teh kri