Bitje govorice
Človek je predvsem bitje govorice. Ko je majhen, imitira govorico odraslega. Še ne ve, kaj počne, to se bo moral šele naučiti. Ko mu pripovedujemo, kako se počuti sam, se preko reflektivne empatije uči večjega samo-zavedanja lastnih čustev.
Govorica naj ne bo samo kaj ne, ker bo to samo oponašal, ampak naj bo: glej kako je (reflektivni opis) in kako naj bo drugače (možnosti, vrednotenje in modeliranje). Pomembne so poudarjene ključne besede, saj svojo gravitacijo kažejo kako. Besede naj vodijo h ključnim principom.
Eden od nasvetov empatičnega pogovarjanja so vprašanja, ki jih lahko razdelimo na štiri vrste. Zanimivo je, kako je njihov vrstni red podajanja in izmenjevanja pomemben. Pomagajo odpreti pogovor, da bi zgradili intimnost, zaupanje in transparentnost:
- začetna vprašanja
- zrcalna vprašanja
- vprašanja, ki popolnoma spremenijo temo
- nadaljnja vprašanja, ki nagovarjajo k novim informacijam
Ampak vse te tehnike niso upravičene, če niso v službi etike. Preprosto mora biti naša skrb avtentično razmišljanje o poti duše do Duha, ki ni krščansko bluzenje, ampak pomeni znanje, do katerega se lahko dokopljemo z razumom in znanstvenim raziskovanjem. Vraževerje in ostala navlaka, vključno s kopiranjem besed iz filozofskih del, samo zato, da bi zveneli kulsko, je seveda lažja pot. Človek je bitje govorice, zato mora razvijati lasten jezik. Pri tem nastajajo največje težave pri uporabi besed, kar lahko opazimo na vsakem koraku, ko nam strežejo s stavki, ki so popolnoma prazni, votli, sploh pa so nerazumni in logično nekoherentni. V tem svetu je preveč nasvetov, pastirjev, ki imajo polna usta čustvene inteligence, empatije, trikov in drugih načinov, da bi ljudi prepričevali v nekaj. Lacan zato poudari: analizant naj vztraja pri svoji lastni želji in analitik je izjema njegovega sveta, ki mu ne bo kot drugi vsiljeval besed, konceptov in trikov, kako naj bo singularen. Šele singularnost, empatija in čustvena inteligenca, ki je etična lahko spreminja svet na boljše, saj je v skladu z najvišjim principom.
Pri tem so pomembne strukture čutenja, kot jih je razumel Raymond Williams. Ni jih razumel kot nasprotje med mislimi in čustvi, kot večina ljudi to še danes zmedeno razume, ampak misel kot čuteno in čustvo kot mišljeno. In prav strukture čutenja opredeljuje praktično zavedanje zdajšnjosti. Žargon biti tukaj in zdaj je zato ideologija, saj je zdajšnjost ideološko posredovana. Praktično zdajšnjost opredeljuje nekaj, kar je Bourdieu imenoval habitus.
Potreben je še en poudarek: ne spreminjamo in dodajamo podatkov in znanja v možgane, ampak spreminjamo strukturacijo, ki jo reprezentirajo kognitivni modeli sveta. Dodajamo dimenzije sveta in vse večjo senzibilnost s sistemskim delom in logiko raziskovalnega učenja.
Zavest ljudi in to, kar se v njej prikazuje, je odvisno od produkcijskih odnosov, v katere vstopajo oz. od kontekstualnega mesta, na katerem se nahajajo. Vse to je direktno povezano z nezavedno željo in čustvi, ki spremljajo identifikacijske vezi z objekti Drugega. Čustva lahko razumemo, kot telesne pomene glede objektov, ki izhajajo iz Drugega. Mislim na strukture čutenja, ki se jih učimo preko posredovanja pogledov. To so že načini mišljenja in življenja. Zato je vsaka zavest ali komentar tega, kar ljudje mislijo, o tem ali onem posamezniku, o neki dejavnosti, ki jo prezirajo in podcenjujejo, že v službi čustev in posredovano skozi ideološke predstave, v katerih živijo. Šele analiza odnosov, povezav, kompleksnih sistemov in multi-spreminjanje lahko počasi začne kaj obračati v drugo smer.
Kot pravi star makedonski pregovor: ne pljuvaj v star vodnjak, dokler nisi zgradil novega. In prav gradnja novega modela je cilj sistemskega multi-reševanja, uvajanja novih principov in novih praks preko razmišljujočega človeka. Vprašanje pa je, če lahko začnemo čisto na novem, zato moramo najprej podpreti tisto dobro, ki je že v obstoječem.
Govorica naj ne bo samo kaj ne, ker bo to samo oponašal, ampak naj bo: glej kako je (reflektivni opis) in kako naj bo drugače (možnosti, vrednotenje in modeliranje). Pomembne so poudarjene ključne besede, saj svojo gravitacijo kažejo kako. Besede naj vodijo h ključnim principom.
Eden od nasvetov empatičnega pogovarjanja so vprašanja, ki jih lahko razdelimo na štiri vrste. Zanimivo je, kako je njihov vrstni red podajanja in izmenjevanja pomemben. Pomagajo odpreti pogovor, da bi zgradili intimnost, zaupanje in transparentnost:
- začetna vprašanja
- zrcalna vprašanja
- vprašanja, ki popolnoma spremenijo temo
- nadaljnja vprašanja, ki nagovarjajo k novim informacijam
Ampak vse te tehnike niso upravičene, če niso v službi etike. Preprosto mora biti naša skrb avtentično razmišljanje o poti duše do Duha, ki ni krščansko bluzenje, ampak pomeni znanje, do katerega se lahko dokopljemo z razumom in znanstvenim raziskovanjem. Vraževerje in ostala navlaka, vključno s kopiranjem besed iz filozofskih del, samo zato, da bi zveneli kulsko, je seveda lažja pot. Človek je bitje govorice, zato mora razvijati lasten jezik. Pri tem nastajajo največje težave pri uporabi besed, kar lahko opazimo na vsakem koraku, ko nam strežejo s stavki, ki so popolnoma prazni, votli, sploh pa so nerazumni in logično nekoherentni. V tem svetu je preveč nasvetov, pastirjev, ki imajo polna usta čustvene inteligence, empatije, trikov in drugih načinov, da bi ljudi prepričevali v nekaj. Lacan zato poudari: analizant naj vztraja pri svoji lastni želji in analitik je izjema njegovega sveta, ki mu ne bo kot drugi vsiljeval besed, konceptov in trikov, kako naj bo singularen. Šele singularnost, empatija in čustvena inteligenca, ki je etična lahko spreminja svet na boljše, saj je v skladu z najvišjim principom.
Pri tem so pomembne strukture čutenja, kot jih je razumel Raymond Williams. Ni jih razumel kot nasprotje med mislimi in čustvi, kot večina ljudi to še danes zmedeno razume, ampak misel kot čuteno in čustvo kot mišljeno. In prav strukture čutenja opredeljuje praktično zavedanje zdajšnjosti. Žargon biti tukaj in zdaj je zato ideologija, saj je zdajšnjost ideološko posredovana. Praktično zdajšnjost opredeljuje nekaj, kar je Bourdieu imenoval habitus.
Potreben je še en poudarek: ne spreminjamo in dodajamo podatkov in znanja v možgane, ampak spreminjamo strukturacijo, ki jo reprezentirajo kognitivni modeli sveta. Dodajamo dimenzije sveta in vse večjo senzibilnost s sistemskim delom in logiko raziskovalnega učenja.
Zavest ljudi in to, kar se v njej prikazuje, je odvisno od produkcijskih odnosov, v katere vstopajo oz. od kontekstualnega mesta, na katerem se nahajajo. Vse to je direktno povezano z nezavedno željo in čustvi, ki spremljajo identifikacijske vezi z objekti Drugega. Čustva lahko razumemo, kot telesne pomene glede objektov, ki izhajajo iz Drugega. Mislim na strukture čutenja, ki se jih učimo preko posredovanja pogledov. To so že načini mišljenja in življenja. Zato je vsaka zavest ali komentar tega, kar ljudje mislijo, o tem ali onem posamezniku, o neki dejavnosti, ki jo prezirajo in podcenjujejo, že v službi čustev in posredovano skozi ideološke predstave, v katerih živijo. Šele analiza odnosov, povezav, kompleksnih sistemov in multi-spreminjanje lahko počasi začne kaj obračati v drugo smer.
Kot pravi star makedonski pregovor: ne pljuvaj v star vodnjak, dokler nisi zgradil novega. In prav gradnja novega modela je cilj sistemskega multi-reševanja, uvajanja novih principov in novih praks preko razmišljujočega človeka. Vprašanje pa je, če lahko začnemo čisto na novem, zato moramo najprej podpreti tisto dobro, ki je že v obstoječem.
Lepo povedano.
OdgovoriIzbriši