Odkrivanje globin trenutka

Obstajajo zanimive povezave med sodobnimi teorijami biznisa, managementa, vodenja organizacij, pozitivno psihologijo, dobrimi praksami komunikacije z nekaterimi starimi tradicijami, filozofijo in celo mistiko. Povezave so vsekakor skrajno čudne in nenavadne, kaj vendarle imajo lahko skupaj najbolj ezoterična spoznanja s poslovnim svetom, ki je vse prej kot občutljiv za nianse sveta, ki ne prinašajo dobička. Na eni strani stoji logika dobička in na drugi asketizem. Kaj sploh lahko biznismeni govorijo revnim fakirjem, ki spijo na žebljih? Mislim, da prav nič. In ker bi nas lahko klišejska poslovnost prehitro pregnala, se spomnimo na osnoven princip: v svetu bomo potrebovali vsakršno znanje, zato ga poskusimo integrirati. To bo naša naloga za vnaprejšnje objave. Danes predstavljam samo dve uvodni izhodišči.

Izhajam iz revolucije, ki se imenuje mindfulness revolucija, revolucija čuječnosti. Na prvi pogled se zdi izraz precej samoumeven, saj je že precej razširjen v zavesti ljudi. V teh kriznih časih se morda pojavlja še nekoliko več (v svojih klišejskih preoblekah), saj nas iz televizijskih ekranov nagovarjajo pozitivni psihologi in nas bodrijo, da bo kriza kmalu mimo, da se moramo naravnati na pozitivno, na ta trenutek ipd. A to še zdaleč ni revolucija, o kateri govorimo, je le njeno preoblikovanje, da bi se lahko razširila v samo splošnost. V resnici pa je problematično že to, da govorimo o mindfulness revoluciji. Kaj pa če je ta zgolj mit? Od hitrega razumevanja čuječnosti, ki roko na srco spet ni toliko razširjeno, zlasti ne med delavskim razredom, saj se pojavlja predvsem v zgornjih slojih, kar je pokazal tudi film Parasite (2019), bi se morali spustiti v konflikten dialog s tem pojmom. Poskušati bi ga morali popolnoma uničiti, najti v njem vse neumnosti, da bi na koncu videli, kaj sploh ostane. Eden od takih izredno dobrih poskusov tega je seveda McMindfulness: How Mindfulness Became the New Capitalist Spirituality, ki ima zelo zgovoren naslov.

Naše zanimanje pa bo tokrat nekje drugje, poskusili bomo razbirati, kaj nam govorijo učitelji vodenja organizacij, ki odstopajo iz mainstreama in ki so sam izvor revolucije na področju organizacije, edukacije, civilne družbe in poslovnega sveta. Na teh in številnih drugih mestih poskušajo najti najboljše načine za uvajanju dobrih sistemskih sprememb, kot pravijo sami.

Preiti moramo tako od samoumevnosti k globokemu učenju, ki ga prikazuje spodnja slika. Samoumevnost se seveda ohranja, a v trenutku ko nastopi kriza, ki spodkoplje temelje, se obenem odpre tudi polje, ki je bilo ves ta čas naša mala slepa pega. Potrebno je razmišljati, kar pomeni natanko: obračati se k slepi pegi, k potlačeni točki. Pomeni pa tudi obračati se k viru, saj v nasprotnem primeru, ko pozabljamo na svoj izvor, začnemo usihati kot studenec v suši. Treba se je spustiti v podzemlje, kakor so rekli Stari. Vedeti pa je treba tudi to, kar nas je opozoril Platon, vselej že smo v podzemlju. Vztrajati moramo v tem, da se dvigamo, a z dvigovanjem se nujno tudi vračamo nazaj v votlino. Pozitivna psihologija in self-centered čuječnost sta zato premalo. Prav v tem se skriva tudi njun simptom.


Da bi torej lahko mislili čuječnost na boljši način, potrebujemo še en izraz in to je appreacitve inquiry ali pozitivno raziskovanje, odkrivanje. Beseda bi morala bistveno bolj in večkrat opredeljevati učenje v šolah, pa tudi sicer. Obstaja namreč priviligirana oblika raziskovanja, ki je samo-raziskovanje (bolje rečeno je raziskovanje sebstva) ali self inqury. Gre za temeljno potrebo po razumevanju, ki nas usmerja k sebi in nato nazaj k svetu. Naj bom še bolj ekspliciten: mislim na star delfski izrek: spoznaj samega sebe pa tudi na atma vichara, če se res omejim in omenim samo dve. Raziskovanje čuječnosti nas torej poglablja od simptoma, ki je bolj ali manj viden, k sistemskih strukturi od tam pa k verovanjskemu ozadju in zgodovinski paradigmi in kvaliteti misli.



Pozitivno raziskovanje, ki je najboljši okvir učinkovitega učenja in kreativnega procesa, je tako tudi povabilo k drugačnemu razmišljanju o spremembah.

Ta novi model bi lahko zamenjal star model razmišljanja, za katerega je sicer značilno, da še vedno verjame:
- možno je najti najboljši način organizacije
- treba je zmanjševati variacije, da bi dosegli večjo učinkovitost,
- možno je odkriti popolne fakte o zgodovinskih dogodkih
- imamo fiksne identitete, ki jih lahko spoznamo
- znanje dobimo skozi racionalne raziskave, vse skupaj pa je neodvisno od subjektivnega faktorja.

Stari modeli temeljijo na mehanističnem razumevanju organizacij, medtem ko novi razumejo organizacije kot živ človeški sistem (organizations as living human systems). Drugi postavlja v središče vpogled in razumevanje o medčloveški interakciji, ki bi morala biti naše veliko zanimanje v 21. stoletju. Temelji namreč na conversation-based practice kot alternativni način organizacije iz popolnoma drugih predpostavk. Te so naslednje:

- možni so različni načini organizacije
- razlike v pogledih so neizogibne in dobrodošle
- zgodovina je odprta, saj nastaja skozi pripovedovanje zgodb
- identitete konstruiramo skozi pripovedi
- vednost pa nastaja skozi pogovor

Takšno raziskovanje se zato fokusira na jezik, na diskurze, na zgodbe, ki nastajajo v organizacijah. Zanima jih stil in drugačno razumevanje sprememb, saj vplivajo te na vzorce interakcije, diskurze.

V središče postavljamo tako prakso pogovarjanja, zato pa potrebujemo določene veščine. V srcu vsakega pogovora, ki sledi pozitivnemu raziskovanju, pa so smiselna srečevanja med ljudmi. Pogovor namreč ni samo izražanje informacije in deljenje čustev ali vstavljanje idej v glave, ampak pomeni srečevanje umov z različnimi spomini in različnimi navadami. Ko se srečata dva, si ne izmenjujeta informacije, ampak se spreminjata, preoblikujeta in vpenjata v nove načine misli. Zgodi se lahko nekaj novega, drugačnega. Zgodba se je namreč začela v preteklosti, ko so ljudi morali formirati skupna življenja, da bi sploh lahko preživeli. Le kaj smo brez pogovorov in drugih ljudi?


V ospredje tako stopa ena sama beseda: poslušanje. Poslušati, da bi ponovno vzpostavili dialog in  povezanost. Človek se lahko namreč počuti nepovezanega, osamljenega, brez želje, le z željo, da bi imel željo itd. Problem je torej videti našo vpetost v svet. Nato pa prepoznati, da je način naše vpetosti lahko slab in škodljiv- mislim na slabe odnose med ljudmi, ki se ne znajo pogovarjati, če sploh se. Nadaljujemo prihodnjič.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom