Motivacija za spremembo

Resnična sprememba se prične s povabilom življenja. Odprtost življenja se pojavi kot dogodek, na katerega se lahko odzovemo s svojo zvestobo, da mu sledimo, ga mislimo in raziskujemo. Pa ne le sami, ampak predvsem skupaj. Zares učinkovita motivacija je povabilo k sodelovanju v skupnem projektu, ki je kot oblikovanje skupne želje pogoj motivacije.  

Do sprememb torej lahko pridemo s pogovarjanjem, zlasti s poslušanjem in spraševanjem. Dobra vprašanja so ključna, saj poženejo (analitik zaseda mesto razloga želje Drugega) misel k razmišljanju, ki spreminja miselne vzorce. Novi miselni vzorci peljejo k novemu vedenju. Del tega procesa je dialektizacija slabih vedenjskih vzorcev in simboliziranje travm, ki se neuspelo razrešujejo skozi različne simptome in ohranjajo skozi prazni govor. V procesu reflektiranja življenja in samospoznavanja vse boljše razumemo, zakaj smo taki kot smo, saj pridobivamo vpogled v lastno eksistenco - v glavne nereflektirane označevalce, ki oblikujejo našo subjektivnost.  

Motivacija se torej začne s spremembo strukture pozornosti, ki jo najboljše facilitira pogovor. Na začetku oblikujemo vizijo, ki je usmerjena v prihodnost, hkrati pa moramo za odpravo problemov osvojiti globoko razumevanje lastnih slepih peg oziroma notranjega kraja, od koder sicer nezavedno delujemo in ustvarjamo interpretacije sveta in sebe. Vselej zasedamo določene simbolne pozicije, zato je pomembno, da jih reflektiramo kot kraje, kjer nastajajo simptomi.

Pomembno je, da gre za drugačen stil pogovarjanje: analitik drži odprto polje, vztraja v pozornosti za dobro in potencialno, sliši vrzeli v govoru, ki jih poudari in spodbudi k refleksiji praznega govora. Analitik obrne na glavo univerzitetni diskurz, zato nima vednosti, ničesar ne svetuje, namesto tega zastopa nevednost, neskončno radovednost, željo po odpiranju skozi natančno poslušanje vrzeli v govoru (nezavednih, "drugih" pomenov). Je nevedni učenec, ne učitelj. Ne zanima ga znanje ali neznanje, ampak nasprotno: nezavedna vednost, s katero dosega padec vednosti. V procesu pogovora se razkriva nesmisel v vsakdanjem govoru. Če že ima kakšno željo, je to očiščenje vednosti in razkritje ter modifikacija identifikacij s pozicijami. Njegov pogled je tako usmerjen k marginalnim detajlom in nekonsistentnostim v govoru. Analizant namreč paradoksno še preveč verjame, preveč "ve", zaradi česar se bo moral nečemu odpovedati - identifikacijskim vezmi z označevalci, ki se zlepljajo na specifičnih mestih v diskurzih.

Transformativni pogovor omogoči spremembo mest in diskurza. Da ne bi padli v diskurz univerze, kjer prevladuje vednost (poučevanje ljudi), ta pa nikoli ne deluje, mora na mesto dejavnika postaviti objekt a. Pogovor in transformacija se tako začne z repozicioniranjem (sprememba diskurza/pripovedi spremeni realnost), temu pa sledi sprememba v reaktivnosti, restrukturiranju, redizajniranju, preokvirjanju, in v regeneriranju novega smotra.

Na eni strani se torej obračamo v preteklost, da bi jo reinterpretirali in hkrati se obračamo naprej, s pomočjo imaginacije, da bi oblikovali novo usodo sistema.
 
V pogovoru lahko sledimo 5D modelu raziskovanja in refleksije: opredelitev teme, raziskovanje (kaj je), sanjanje (kako bi lahko bilo), oblikovanje in izvedba. Zato se velikem delu osredotočamo na človekovo željo, na njegove resnične aspiracije, hrepenenja. Hkrati pa spreminjamo pogleda na to, kje se nahaja v svetu in diskurzih, katerih del je. S tem repozicioniranjem se spreminja interpretiranje sveta in sebe.  
 
V naslednjem koraku lahko želje formaliziramo oziroma zapišemo. Ustvarimo načrt, kako bi v svoje življenje vnesli  spremembe. Tu ne gre toliko za CILJE (SMART GOALS, HARD Goals, OKRs), ampak za načrt SISTEMA, ki mu bomo vestno sledili. Tega načrta sistema se moramo držati redno, saj je cilj nova navada, zato mora biti čimbolj preprost. Koraki morajo biti zelo drobni in preprosti, da bi lahko v njem vztrajali dolgo časa, saj je pomembna prav konsistentnost. Prav tako drobni koraki ustvarjajo momentum (učinek Zeigarnik). Sistem mora biti na nek način dolgočasen, ponavljajoč, podlaga za vso ostalo kreativno delo. Pomembno je tudi, da smo pozorni na dobre spremembe, "zmage", ki v nas ustvarjajo občutek upanja in dodatne motivacije. Morda so tu pomembne prav stohastične nagrade, ker okrepijo raziskovalno učenje. Ves ta čas aktivno evalviramo rezultate in proces dela ter ga smiselno modificiramo.

Na koncu zato lahko ideje zapišemo po točkah:
- Spremembe so mogoče skozi pogovor, poslušanje in vprašanja. Zanimamo se za simptome v zaupljivem in varnem okolju.
- Začne se torej s povabilom k raziskovanju in refleksiji lastne pozicije (zgodovine) in prihodnosti (želje in hrepenenje).
- Skozi dialog spreminjamo strukturo pozornosti in miselnih vzorcev, ki so možni iz drugega kraja. Gre za od-učenje, za soočenje z lastno željo.

- Gradimo na VIZIJI in nato NAČRTU (ne volji ali motivaciji, ampak na dolgočasni ponavljajoči strukturi vsakdana)
- sledi formulacija načrta, bolj kot cilji je pomemben SISTEM.
- implementacija načrta - drobni, preprosti koraki. Preprost začetek, ki ustvari momentum!
- spodbudno okolje, dobro je slediti napredku (nagrada/užitek)
- evalvacija rezultatov in modifikacija dela.

Vsakič znova se je dobro spomniti zakaj nekaj počnemo, kaj je izvorna želja (tukaj je uporabna vizualizacija; predstavljanje dobro krepijo spominske tehnike, skeniranje telesa in sidranje).

Na koncu pa je treba pripomniti še nekaj. Hitro se lahko izkaže, da pristop "discipline" ne deluje, da hitro postane "morati" ali "moraš" - oblika nadjazovske prisile, ki človeka paralizira. Ko ne sledi disciplini, pa se še počuti krivega, saj ne uspe slediti niti zadanemu sistemu. Pomemben je drugačen pristop. Prva točka 5D modela je sanjanje, je odkrivanje strasti in ljubezni do nečesa. Če se lotimo spremembe sproščeno iz ljubezni do nečesa, ne ker moramo, ampak ker lahko ali pa tudi ne, pride do določene spremembe, ko bo sprememba morda spet mogoča. Takrat ne bo posledica logičnega razmisleka, natančnega načrta, ampak bo predvsem zgodba, bodo sanje in moč želje. V tem je tudi določena sprostitev, zaradi česar pride vse naravno kot trenutki nenaporne rasti in s posebnim užitkom v postajanju drugi.

Zgodba je tudi odgovor na tisto staro trditev: vse to že vem, pa vendar ne deluje. Nasveti ne delujejo, novi podatki in znanje ničesar ne spremenijo, ker jih človek še vedno nezavedno zavrača. Pred vsakim znanjem je tu nujni konceptualni okvir oziroma mesto od koder mislimo. Da bi se lahko naučili in dojeli nekaj novega, bi morali najprej spremeniti okvir skozi katerega gledamo in se premakniti na drugo mesto. Spremeniti se mora zgodba sama, torej scenarij, v katerega so vpete problematične konceptualne metafore. Učenje je zato najprej odučenje in opustitev slabih konceptualnih okvirjev. To pa je vselej mogoče, ker je sebstvo kreacija, proces življenja; njegovo bistvo je nikoli dokončno rojena razlika. Premakniti se na drugo pozicijo pomeni opustiti stare konceptualne metafore miselnih sider ali tečajev. Na koncu se lahko navežem še na naslednji blog, kjer izpostavim ovire motivacije.