Nič ni dovolj - 2.


Ljudje že množično bežijo pred trgovinskimi, ekološkimi in vojaškimi katastrofami, ki so zaradi podnebnih sprememb vse hujše. Sirijo je namreč pred vojno prizadela ena najhujših suš, zaradi katere je sledila množična razselitev. Kmalu zatem je izbruhnila sirska vstaja v letu 2011. Arhitekt Eyal Weizman je dodal, da so najsušnejša območja na svetu kot so Afganistan, Pakistan, Libija, Jemen, Somalija in Irak, hkrati najbolj nestabilna območja in predeli najhujših krvavih bojišč. Po celem svetu smo priča spremembam, ki delujejo razdiralno na vseh ravneh od družbenega do osebnega nivoja
Na tem mestu priporočam dokumentarec HyperNormalisation (2016) od Adam Curtisa. Od novejših filmov pa logiko prikazuje film Sicario: Day of the Soldad. V slednjem uporabijo Američani taktiko na Mehiki. ZDA so namreč najbolj oborožena država na svetu.

Govorimo o načrtni strategiji, da bi zmedli prebivalce. Govorimo o bliskoviti vojni in o šok doktrini, s katero ustvarjajo politiko deljenja in ločevanja, tako rasnega, razrednega, spolnega, državljanskega in ločevanja od naravnega sveta.

Doktrina šoka je načrtna izraba javne zmede, ki lahko nastane iz različnih vzrokov, naj bodo to pretresljivi dogodki: finančni zlomi, naravne nesreče, vojne, množična selitev, teroristični napadi itd. Šok terapija doseže pri ljudeh psihotična stanja, ko človek v trenutku nima zgodbe in sidrišč, ki bi se jih uspel oprijeti. Ob takih stanjih vsilijo radikalne ukrepe, ki jih sicer drugače ljudje ne bi sprejeli: deregulacija gospodarske sfere, zategovanje pasu, krčenje javnega, privatizacija, ukinjanje socialne države, nižanje davkov, ukinjanje predpisov in sindikatov, uničenje in privatizacija vsega javnega od zdravstva, šolstva, prostorov, vode, zraka itd. To je del neoliberalne agende vladavine prostega trga, skupaj z rasizmom, seksizmom, podpiranjem korporacij in zanikanjem podnebnih sprememb. Tak sistem je kapitalistični eliti pisan na kožo in predstavlja počasno sistemsko nasilje nad ljudmi, živalmi in naravo, znotraj katerega se kuhamo in razpadamo na vse bolj fragmentirane dele kot žabji kraki. Klein jo imenuje dirka proti dnu. Z maksimiranjem dobička se namreč nujno ustvarjajo gospodarske neenakosti. Pri tem so reveži krivi za lasten neuspeh in so označeni za lenobe, čeprav država tiska denar, ko gre za reševanje bank. A banke niso reveži.

Opisal sem neoliberalizem, ki je skrajna oblika kapitalizma in ki je v 90. letih postal svetovna ideologija vladajočih elit. Trg ima vedno (Reagane in Thatcher) prav ali kot je situacijo opisal tretji najbogatejši zemljan Warren Buffett: "priča smo razrednemu boju, kjer smo zmagali bogataši". Vse to pa spremlja spektakel, ki preusmerja pozornost drugam.

Govori se o dobi teorij zarot in fake news času, obojega podpirajo kognitivni mehanizmi, s katerimi se ljudje spopadajo z nesigurnostjo. V bistvu gre za mentalne bližnjice (cognitive heuristics). Pri tem nastaja osebni notranji razkol, ki je podlaga za sprejemanje spektakla in podlaga za bujno rast iluzij in lažnivih popačitev. V kulturi zatona tradicionalnih ustanov, kot so bile soseske, podjetja, verske skupnosti itd, nastaja votlost, saj ni več družbenih institucij, ki bi zagotovile občutke skupnosti in skupne istovetnosti. Praznina, ki jo človek občuti ob propadanju narave in skupnosti, pa tako zapolnijo s spektaklom blagovnega fetišizma in s strahom.

Politika izrablja to negotovost ljudi in njihove globoke strahove s pomočjo spretnosti simuliranja resničnosti. Med kampanjo se je tako Trump naslavljal na delavski razred in mu ponujal lažne obljube in sanje o spremembi v državo zmagovalcev ter o miru, ki ga bo sklenil z Rusijo. Trump je sicer simptom kapitalizma, ki je prizadel svet in samo naivno vprašanje je, če se niso metastaze razširile do take mere, da ni več pomoči. Naomi Klein ohranja optimizem, kar je seveda pravilno, če se nočemo otopiti v resignacijo in še slabši in bolj nor jutri: 10% ljudi ima namreč v lasti 89% svetovnega premoženja.

Politka Trumpa, njegove ekipe in še marsikaterih drugih politikov ima korenine v poslovnem modelu votlih blagovnih znamk, ki je orodje korporacij, da preko izrabe trenutkov nestabilnosti, besa in obupa skupnosti, kujejo nenasitne dobičke. Da ne bi pozabili zakaj eksistirajo, sebe in nas neprestano spominjajo na tagline, ki mu sledijo: »Predstava je Trump, in ta predstava je povsod razprodana.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom