Preko detektivskih razlag

Gledala sva film Mr. Holmes (2015) režiserja Bill Condona. Film je odličen v svoji subtilnosti, kako prikazuje močna, a implicitna psihološka razmerja. Problem, ki ga izpostavi, ni samo problem ranljivosti spominjanja preteklih dogodkov, ki se jih preprosto ne spomnimo, zaradi česar smo nemočni in lahko celo v hudem obupu (ter nedokončanosti), ampak pokaže, da bodo spomini vselej delne interpretacije, posredovane s takratno situacijo in trenutno situacijo. Film izpostavlja zanimivo pripovedno tehniko foreshadowing, ko prezgodaj umre nežna čebela, ki pleza po beli rokavici, in kasneje umre ženska, ki občuti močno bolečino. Detektiv Sherlock Holmes se po vseh letih naposled le spomni njunega pogovora, ki je izgledal kot pogovor med psihoanalitikom Sigmund Freudom in analizantko, ki ji njegova znanstvena interpretacija ne pomaga - še vedno čuti to globoko osamljenost in žalost ob izgubi otroka. Naiven Sherlock misli, da ji bo njegova znanstvena razlaga, analiza situacije in logično sklepanje (pravi pomen, razjasnitev ali druga imaginarna predstava), kako je do vsega tega prišlo, zares pomagala čutiti drugače. To se ne more zgoditi. Življenje zahteva od nas nekaj čisto drugega. Z opisom je samo dokončno potrdil, kar je vedela in kar je že čutila. Spoznanje mora zato nekako preseči logične in intelektualne razlage, pojasnjevanje in opise, kako in zakaj nekdo čuti kot čuti. S tem si res ne more pomagati. Iskala ni nove razlage, iskala je razumevanje drugega človeka in občutek, da na tem svetu ni čisto sama. Razumel jo je lahko le Mr. Holmes, ki je z njo delil občutek osamljenosti, s katerim je lahko shajal in živel samo zato, ker si je našel pravo družbo. Iz tega razloga ga je prosila, da bi živela skupaj, nekje daleč stran od znanega. Od strahu pa ji tega ni zmogel ponuditi, zato ji je dal samo to, kar je že znano. Ženska je pogovor prijazno sprejela, čeprav ni dobila odgovora, ki ga je v resnici ves čas iskala - dejanja, ki bi ustvarilo nekaj novega. Iskala je novo razmerja. Iskala je občutek ljubezni, prostor dovoljenja, da občuti izgubo, in možnost, da najde spet srečo. Drugo ime za ta ontološki akt, ki bi to omogočil, je skupna interpretacija, kot odpiranje potencialnosti sveta. Noben spomin in nobena zgodba namreč nista zaprta na način, da ne bi moglo iz nje slediti vsaj malo drugačno nadaljevanje. Nobene zgodbe ne moremo povedati na isti način, da ne bi postala popolnoma dolgočasna. Vsake dogodke lahko osmišljamo na nove načine, še posebej takrat, ko vztrajamo pri želji, da bi naredili nekaj dobrega. Sherlock Holmes je spoznal, da lahko ponižno in iskreno zapiše novo zgodbo, ki sicer ni logična in resnična, a saj tudi prva nikoli ni bila.