Hudič iz kuhinje

Danes sem gledal 4. in 5. epizodo fenomenalne tretje sezone serije Daredevil in ne morem verjeti, kako dobri sta bili. Postavljeni smo v suspenz, ki nastaja v neizhodnih akcijah in v jedru nemogočega soočenja s sistemsko korupcijo, preko likov, ki se pogumno zanašajo na samozavestno zasledovanje resnice.

Popolnoma nasprotno kot v Deklini zgodbi, ki po štirih epizodah ni pokazala nič drugega kot perverzno uživanje v nasilju, ki ga izvajajo hudobni krščanski fundamentalisti. Brez sledu upora, kot nekakšen simulaker, da imamo srečo, da resnični svet še ni čisto tam oz. če je, potem so krivci beli moški kristjani. Ali pa pravoslavni Rusi, ki bodo kmalu ušli izpod nadzora. Škoda, da niso tako tolerantni in prijazni do drugačnih kot muslimani v Savdski Arabiji, s katerimi zahod tako dobro gospodarsko in vojaško sodeluje.

V Daredevilu pa je prav glavni junak katolik, a tak, ki nenehno dvomi v tihega Boga. Torej, pravi kristjan, kot bi rekel Kierkegaard. Tretja sezona tako daleč presega prejšnjo sezono, saj poleg neustrašnosti herojskega vztrajanja v borbi za pravico v nepravičnem in z nasiljem koruptivnem mestu New York, prikazuje realne učinke korupcije, mafije na družbo, ki jih sicer lahko v resničnem življenju dojemamo kot zgolj minorne. Odlično prikaže moč empatije, ki v napačnih rokah služi še kot ena strategija, ki jo skrivoma vleče glavni Zlobec, da bi popolnoma izničil svoje nasprotnike. Predvsem pa prikazuje, kako lahko tak strateg prevzame s kapitalizmom upehano mesto, kjer vse gnije in razpada, kjer se dobri ljudje skrivajo, kjer niti slučajno ne sledijo npr. svojim sanjam v umetnosti, torej, prav tam si moč izbori človek, ki zna s pomočjo propagande vplivati na javno mnenje, na sistem v celoti ter dobre ljudi, ki ga sestavljajo in hkrati tiho podpirajo, saj nič ne naredijo. Tako, da jim na koncu on predstavlja nekoga, h kateremu se bodo obrnili, saj jim bo razkril realnost na način, ki vključuje prostor za njihov smiselni angažma. Postal bo rešitev za vse probleme, ki jih generira kapitalistični stroj, ko med drugim vzdržuje brezsvetno ideološko konstalacijo. Ljudje so v njem zato prikrajšani smisla, saj je vsak pomen detotaliziran. Na koncu se bodo prostovoljno obrnili k voditelju, ki jim bo ponudil religiozno uteho in absolutne razlage na absolutna vprašanja. Na žalost pa bo preglasil tihega Boga.