Nespečnost, ki jo ohranja propaganda
Obstajajo filmi, ki so za naš čas, torej za čas, ki ga zaznamuje meglena in mrzla propaganda, v kateri ni možno ločiti med eno senčno silhueto in drugo senčno silhueto, med dobrim in slabim. To je tista bela megla zaradi, katere protagonist filma Insomnia (2002) Will Dormer ustreli svojega partnerja namesto morilca.
Nolanov drugi triler po Mementu je natanko za tak čas, saj mu uspe zastaviti boljše vprašanje, ki spodkoplje simuliranost, pisateljsko strateškost, ki podrobno načrtuje vsak vnaprejšnji dogodek. Film je zato pretresljiv, ker ve in zna razmišljati o razsežnosti sveta, ki danes preprosto ni na vidiku pogleda večine. Brez te najbolj osrednje razsežnosti pa smo ljudje zgolj avtomati propagande, ki nimajo nobene izbire. Taki ljudje se reaktivno in afektivno odzivajo na dražljaje kot zombiji, ki nimajo ničesar tam notri, zgolj nagonsko sovraštvo in prepoznavanje kdo paše kam, kdo je primeren in normalen, na koga stopiti, da bi prišli višje, koga nagraditi, ker je naš, ali komu vzeti, ker ni naš. Skratka v megli je senčnih kategorij, kaj je prav in pravšnje, koliko hočete. V takem svetu ni razmišljanja, čeprav je govora o dokazih, o resnici, dobrih argumentih in nujnostih veliko, saj zombiji čutijo slast, da bi se hranili z možgani. V takem svetu je tudi veliko govora o dobroti in resnici, kar pa še ne pomeni, da ljudje zares znajo misliti pravično ali znanstveno, rigorozno, natančno, pravilno, dokazljivo. In še zdaleč ne pomeni, da obstaja želja, da bi to znali. Želja je namreč nezavedna in je tako ali drugačne simptomatsko fantazmatska.
Kljub vsem kategorijam, pa je izvor problema odločitev, ki nikoli ni postavljena pod vprašaj. Insomnia zna misliti točno taka vprašanja, ker se zaveda, da se človek lahko odloči za dobro. Tako pa se odloči, ker je tako prav, ker verjame v pravico, saj so za to zmožni že dojenčki. Kasneje lahko v odraslem svetu ta občutek zdrsi v megleno pokrajino, pade luknjo, pod stotine hlodov, ki se brez življenja spuščajo po reki. Ta isti občutek, ki ga počasi zavija megla propagande, nas lahko začne gnati v nepravičnost. Čeprav ga hkrati še vedno racionalizirano ohranjamo kot pravičnost. Na neki točki se lahko zgodi preobrat, pravičnost prevzame senca nepravičnosti, ki izhaja iz problema na katerega človek noče in ne zna odpraviti, saj je globoko utrjeno. Lahko pa se še vedno na neki ravni tega zaveda, to ga preganja, zaradi neke univerzalne vednosti ne more spati, vidi prikaze, sanja, ima nočne more. Nekaj se neprestano vrača in človek ve zakaj. Detektiv Dormer ve, zares ve, ker ima veliko lastnih izkušenj, ker je pozoren, ker je videl stvari na lastne oči in jih občutil na lastni koži. Jasno mu je, da bo moral nekaj storiti, saj ne more mirovati, kljub fiksiranosti, da bi mirno živel naprej. Insomnia odlično, s številnimi teksturami, pripoveduje o dnevni temi in nas s filmskimi atmosferami neprestano usmerja proti eksplicitnemu izrazu, ki ga še nekaj časa ne bom pozabil.
V tako oddaljenih krajih, kot je zamrznjena Aljaska, živita dve vrsti ljudi: tisti, ki so se tam rodili in tisti, ki so tja pobegnili. Dormer se zaupa prav osebi, ki mu reče: »Tukaj nisem bila rojena« in jo večkrat prosi, da pogledata to zastrto, neobhodno situacijo. »Kaj misliš ti?«, jo resnično prosi. Vendar je s tem ne prosi za pomoč in tudi ona sama mu odvrne, da ni na poziciji, da bi sodila, zato reče: »Najbrž ste ravnali, kot se vam je zdelo prav. Gre za to, s čim ste pripravljeni živeti.«. Njen pogled dokončno kristalizira etično vprašanje, ki je vprašanje želje, da bi vedel. Dormer po kratki elipsi pograbi svojo detektivsko značko, se odpelje k Walter Finchu, da bi brezkompromisno ustvaril zgodbo, ki je vredna homeostaze pravice, pa čeprav ga bo stala življenja.
Nolanov drugi triler po Mementu je natanko za tak čas, saj mu uspe zastaviti boljše vprašanje, ki spodkoplje simuliranost, pisateljsko strateškost, ki podrobno načrtuje vsak vnaprejšnji dogodek. Film je zato pretresljiv, ker ve in zna razmišljati o razsežnosti sveta, ki danes preprosto ni na vidiku pogleda večine. Brez te najbolj osrednje razsežnosti pa smo ljudje zgolj avtomati propagande, ki nimajo nobene izbire. Taki ljudje se reaktivno in afektivno odzivajo na dražljaje kot zombiji, ki nimajo ničesar tam notri, zgolj nagonsko sovraštvo in prepoznavanje kdo paše kam, kdo je primeren in normalen, na koga stopiti, da bi prišli višje, koga nagraditi, ker je naš, ali komu vzeti, ker ni naš. Skratka v megli je senčnih kategorij, kaj je prav in pravšnje, koliko hočete. V takem svetu ni razmišljanja, čeprav je govora o dokazih, o resnici, dobrih argumentih in nujnostih veliko, saj zombiji čutijo slast, da bi se hranili z možgani. V takem svetu je tudi veliko govora o dobroti in resnici, kar pa še ne pomeni, da ljudje zares znajo misliti pravično ali znanstveno, rigorozno, natančno, pravilno, dokazljivo. In še zdaleč ne pomeni, da obstaja želja, da bi to znali. Želja je namreč nezavedna in je tako ali drugačne simptomatsko fantazmatska.
Kljub vsem kategorijam, pa je izvor problema odločitev, ki nikoli ni postavljena pod vprašaj. Insomnia zna misliti točno taka vprašanja, ker se zaveda, da se človek lahko odloči za dobro. Tako pa se odloči, ker je tako prav, ker verjame v pravico, saj so za to zmožni že dojenčki. Kasneje lahko v odraslem svetu ta občutek zdrsi v megleno pokrajino, pade luknjo, pod stotine hlodov, ki se brez življenja spuščajo po reki. Ta isti občutek, ki ga počasi zavija megla propagande, nas lahko začne gnati v nepravičnost. Čeprav ga hkrati še vedno racionalizirano ohranjamo kot pravičnost. Na neki točki se lahko zgodi preobrat, pravičnost prevzame senca nepravičnosti, ki izhaja iz problema na katerega človek noče in ne zna odpraviti, saj je globoko utrjeno. Lahko pa se še vedno na neki ravni tega zaveda, to ga preganja, zaradi neke univerzalne vednosti ne more spati, vidi prikaze, sanja, ima nočne more. Nekaj se neprestano vrača in človek ve zakaj. Detektiv Dormer ve, zares ve, ker ima veliko lastnih izkušenj, ker je pozoren, ker je videl stvari na lastne oči in jih občutil na lastni koži. Jasno mu je, da bo moral nekaj storiti, saj ne more mirovati, kljub fiksiranosti, da bi mirno živel naprej. Insomnia odlično, s številnimi teksturami, pripoveduje o dnevni temi in nas s filmskimi atmosferami neprestano usmerja proti eksplicitnemu izrazu, ki ga še nekaj časa ne bom pozabil.
V tako oddaljenih krajih, kot je zamrznjena Aljaska, živita dve vrsti ljudi: tisti, ki so se tam rodili in tisti, ki so tja pobegnili. Dormer se zaupa prav osebi, ki mu reče: »Tukaj nisem bila rojena« in jo večkrat prosi, da pogledata to zastrto, neobhodno situacijo. »Kaj misliš ti?«, jo resnično prosi. Vendar je s tem ne prosi za pomoč in tudi ona sama mu odvrne, da ni na poziciji, da bi sodila, zato reče: »Najbrž ste ravnali, kot se vam je zdelo prav. Gre za to, s čim ste pripravljeni živeti.«. Njen pogled dokončno kristalizira etično vprašanje, ki je vprašanje želje, da bi vedel. Dormer po kratki elipsi pograbi svojo detektivsko značko, se odpelje k Walter Finchu, da bi brezkompromisno ustvaril zgodbo, ki je vredna homeostaze pravice, pa čeprav ga bo stala življenja.
super
OdgovoriIzbriši