Zahodna zavest

Westworld je res serija in pol.

Na njeni vertikalni osi se odvija prava teorija zavesti, ki ni kozmična energija in tudi ne new age branje starodavnih indijskih tekstov. Odvija se brez bradatih gurujev, saj jih ne rabi. Ustvarjanje dobrih zgodb potrebuje nekaj drugega - to je predanost misli.

V času driske modrosti, citatov je to pravi počitek. Modrosti zapisane v enem stavku so, kot je pisal Hegel, le epistemološko potrjevanje znanega. Kjer je znano, pa ni spoznanega.

Kot da enostavčnice ne bi bile dovolj, nam strežejo še z daljšimi eseji polnimi psevdoznanosti o vibriranju energije, skupaj s placebo učinkom, saj nočejo nič zares razumeti.

Nezadovoljstvo namreč nekam sili. In sili lahko prav k njim, saj naj bi imeli odgovore. Imajo pa samo več kazni, ki ponovno proizvaja silo k njim in k novi kaznosti. Kaznost pa je napačnost. Zakaj hoditi po več napačnosti ima moč potrjevanja tega tukaj. Zato ni nenavadno nenehno poudarjanje besedne zveze "tukaj in zdaj" - potrjevanje konteksta je vedno potrjevanje znanega. Ponavljanje se nikoli ne konča kar samo od sebe, v znanem.

Na drugi strani teh piškavih idealov pa je naš predragi cinizem. In če tudi nočemo živeti kot pes, nas silijo v sod. In da bi hitreje tekli, imeli lepšo dlako ali pa da bi pretovorili dovolj smeti, jih hranimo kar z modificirano polento. Ob mraku pa jim ščetkamo zobe, da upočasnimo paradontozo.

Cinik je tako osvobojen vseh pomenov, zato da lahko gladko sledi vsem mrtvim besedam. Drugi je prijatelj, v katerega ne verjamem ali kot je rekla včeraj gospa: "Nekateri prijatelji pač rabijo, da jih vodimo." Kam? Na Šmarjetno goro? Potem že ne verjame, da obstaja človek, ki ne želi voditi nikogar nikamor, da torej obstaja prijatelj. Takšnega prijatelja tudi ne išče in če bi ga srečala bi bil nezanimiv. Nekaj je na odrezavosti, nekaj je na rahlem cinizmu, na agresiji, na petelinjem plesu in poniževanju, kar privablja kure.

Z začetkom 2. sezone se začne boj na smrt, kot je to videl že Hegel.

Mrtva umetnost pa je le fake posnetek posnetka oz. je pristno fake-iranje, seveda za oči Drugega, ki v resnici ne obstaja. Zakaj nikoli ne sledi vprašanje: če že imitiram in širim ideje-vedenja naprej po topologiji družbe, zakaj ne preverim njenih učinkov. Zakaj sem brezbrižen, čeprav so dokazano slabi. Sledilo bi veliko odtujenosti.

Biti subjekt pomeni zastopati ideale, ki so resnično dobri. Živali zato zaenkrat še niso subjekt, čeprav jih nekateri želijo tako poimenovati, ker ne nosijo odgovornosti tako, kot jo nosimo mi ljudje.