Strup razdora
V svetu, kjer na vseh možnih ravneh vlada princip razdora vsega, je večina osebnih novoletnih želja neumna puhlica. Posameznikove utvare o svobodni volji, ki je po vrhu še močna, so popolnoma brez moči, ko se morajo soočiti s posledicami, sicer stare oblastniške strategije deli in vladaj.
V filmu Venom (2018) je ta konstelacija moči utelešena v direktorju Life Foundation Carlton Draku, ki izgleda kot malo bolj sofisticirana kopija Trumpa. Besede znanstvenikov dobesedno briše iz upošteva. Oni pa se bodrijo s tem, da ga bodo zaustavile podnebne spremembe in preštevilna populacija. V lasti ima tudi vso najnovejšo orožje, drone, ki iz varne razdalje sestreljujejo vse možno spodaj. Drugi tehnologiji uspe iz obširnega vesolja pripeljati in zrediti parazite, ki revnim brezdomcem oz. testnim subjektom za "zdravila" žre glave in jim navznoter razžira vse organe. Venom, ki izgleda kot počrpana nafta, pa nam obenem pravi: Eddie Brock, imam te popolnoma pod nadzorom, ti si izguba. Zajedavec celo reče: žal mi je, da bo sveta kmalu konec.
Brock hlasta po mrtvi hrani, saj ga kar ne zasiti, po njej pa ima prebavne težave. Lahko bi rekli, da hrani samo lakoto, ki raste s konzumiranjem. Hkrati pa ni pomirjen, saj se mu v spomin vračajo podobe Anne Weying. Ne zna si pomagati. Vzporednica je očitna: denarna pogoltnost kapitalistov se veča, saj je kopičenje premoženja vse, kar si želijo. Ne da bi zares kaj delali, saj so se že rodili z zlato žlico, blagovne znamke pa so itak votle ideje, ki izkoriščajo neznane podizvajalce. Prav zaradi tega se poslužujejo propagande, ki jo morajo ljudje v mladih letih pojesti čim več, s tem pa v njih pripravljajo tla za večji pritisk, ki jih sili še k več propagandi. Indoktrinacija se nadaljuje v mladostniška leta, ko morajo biti vsi kul. To pa dosežemo, če se nam uspe združiti s kakšno kulsko blagovno zgodbo in blagovnim načinom življenja.
Podobno je v prehranski industriji in v hrani, kamor dodajajo velike količine sladkorjev in drugih dodatkov, da bi zakrili siceršnjo slabo kvaliteto kvazi hrane. Hkrati pa ljudje naravno ljubijo sladkor in sladkarije, ki jih morajo neprestano jesti in kupovati. Rešitev je seveda post, post propagande. Nobena komercialna meditacija, da bi bili kul, namreč ne pomaga.
Kot piše Naomi Klein v svoji knjigi, ki so jo pred kratkim prevedli tudi v slovenščino, reči ne, preprosto ni dovolj. Potrebno je vedeti za kaj se zavzemamo in kako. Brez dobrih idej namreč nismo naredili še nič. Sploh pa so nas, že zdavnej prehiteli, saj v realnem svetu vsak trenutek trenirajo ogromno število ljudi, ki hočejo biti kul v strategijah in taktikah, kako se med seboj oropati ne samo premoženja, ampak tudi dostojanstva. Brez konceptualnega razumevanja pa tega niti ne moremo opaziti in smo kasneje, ko je že prepozno popolnoma zmedeni, v šoku in jezni sami nase, da smo tako naivni. Objektivno pa pripravljeni za radikalne ukrepe. Človek si težko predstavlja, koliko zla nam lahko storijo brez, da bi trenili z vekami, saj je to v kapitalizmu pač normalnost. Temelj, ki to poganja, je seveda nezadovoljstvo. Počasno sistemsko nasilje, vre žabaste ljudi v kotlu, ki razpadajo na vse bolj fragmentirane dele.
Šele na koncu filma dobimo prvi odgovor kako nasititi nenadzorovane parazitske impulze. Kaj naj naredimo z željo, da bi bili kul? Za odgovor film ponudi vero v razlikovanje. Razlikovanje pa se lahko znebi strupov šele, če spoznamo, da potrebuje pogum, da za zmeraj zavržemo nedoletnost. Za novo leto, zato vsem želim pogumen sapere aude, ki gre onkraj osebnega.
V filmu Venom (2018) je ta konstelacija moči utelešena v direktorju Life Foundation Carlton Draku, ki izgleda kot malo bolj sofisticirana kopija Trumpa. Besede znanstvenikov dobesedno briše iz upošteva. Oni pa se bodrijo s tem, da ga bodo zaustavile podnebne spremembe in preštevilna populacija. V lasti ima tudi vso najnovejšo orožje, drone, ki iz varne razdalje sestreljujejo vse možno spodaj. Drugi tehnologiji uspe iz obširnega vesolja pripeljati in zrediti parazite, ki revnim brezdomcem oz. testnim subjektom za "zdravila" žre glave in jim navznoter razžira vse organe. Venom, ki izgleda kot počrpana nafta, pa nam obenem pravi: Eddie Brock, imam te popolnoma pod nadzorom, ti si izguba. Zajedavec celo reče: žal mi je, da bo sveta kmalu konec.
Brock hlasta po mrtvi hrani, saj ga kar ne zasiti, po njej pa ima prebavne težave. Lahko bi rekli, da hrani samo lakoto, ki raste s konzumiranjem. Hkrati pa ni pomirjen, saj se mu v spomin vračajo podobe Anne Weying. Ne zna si pomagati. Vzporednica je očitna: denarna pogoltnost kapitalistov se veča, saj je kopičenje premoženja vse, kar si želijo. Ne da bi zares kaj delali, saj so se že rodili z zlato žlico, blagovne znamke pa so itak votle ideje, ki izkoriščajo neznane podizvajalce. Prav zaradi tega se poslužujejo propagande, ki jo morajo ljudje v mladih letih pojesti čim več, s tem pa v njih pripravljajo tla za večji pritisk, ki jih sili še k več propagandi. Indoktrinacija se nadaljuje v mladostniška leta, ko morajo biti vsi kul. To pa dosežemo, če se nam uspe združiti s kakšno kulsko blagovno zgodbo in blagovnim načinom življenja.
Podobno je v prehranski industriji in v hrani, kamor dodajajo velike količine sladkorjev in drugih dodatkov, da bi zakrili siceršnjo slabo kvaliteto kvazi hrane. Hkrati pa ljudje naravno ljubijo sladkor in sladkarije, ki jih morajo neprestano jesti in kupovati. Rešitev je seveda post, post propagande. Nobena komercialna meditacija, da bi bili kul, namreč ne pomaga.
Kot piše Naomi Klein v svoji knjigi, ki so jo pred kratkim prevedli tudi v slovenščino, reči ne, preprosto ni dovolj. Potrebno je vedeti za kaj se zavzemamo in kako. Brez dobrih idej namreč nismo naredili še nič. Sploh pa so nas, že zdavnej prehiteli, saj v realnem svetu vsak trenutek trenirajo ogromno število ljudi, ki hočejo biti kul v strategijah in taktikah, kako se med seboj oropati ne samo premoženja, ampak tudi dostojanstva. Brez konceptualnega razumevanja pa tega niti ne moremo opaziti in smo kasneje, ko je že prepozno popolnoma zmedeni, v šoku in jezni sami nase, da smo tako naivni. Objektivno pa pripravljeni za radikalne ukrepe. Človek si težko predstavlja, koliko zla nam lahko storijo brez, da bi trenili z vekami, saj je to v kapitalizmu pač normalnost. Temelj, ki to poganja, je seveda nezadovoljstvo. Počasno sistemsko nasilje, vre žabaste ljudi v kotlu, ki razpadajo na vse bolj fragmentirane dele.
Šele na koncu filma dobimo prvi odgovor kako nasititi nenadzorovane parazitske impulze. Kaj naj naredimo z željo, da bi bili kul? Za odgovor film ponudi vero v razlikovanje. Razlikovanje pa se lahko znebi strupov šele, če spoznamo, da potrebuje pogum, da za zmeraj zavržemo nedoletnost. Za novo leto, zato vsem želim pogumen sapere aude, ki gre onkraj osebnega.
Komentarji
Objavite komentar