Nič ni dovolj - 3.
Trumpova zgodba se je začela v času vzpona neoliberalizma v 80. letih prejšnjega stoletja. V naslednjem desetletju je že postal nacionalna figura in od takrat izkoristi vsako priložnost, da nastopi v soju žarometov. Tudi mora, saj je njegov posel odvisen od modela votlih znamk, ki mu zagotavljajo bogastvo.
Model votlih znamk je najprej oblikoval s posnemanjem vzorov drugih podjetji kot so Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbuck, Adidas. Kaj so torej votle znamke?
Za votlimi znamkami stojijo votle korporacije, ki ustvarjajo kulturo trženja. Neprestano iščejo nove prostore in podaljške agresivnega oglaševanja. Proizvodnja pa je premaknjena tja, kjer lahko izkoristijo poceni delovno silo in se ne upoštevajo nobeni standardi. Delavci so v takih okoljih popolnoma razvrednoteni, saj dobijo delo le preko številnih posrednikov. Za morebitne napake in nepravilnosti prevzemajo odgovornost podizvajalci. V lastni državi pa zapirajo delavna mesta in zapirajo oddelke s pretvezo o selitvi drugam. V resnici odpuščajo ljudi, ker jih preprosto ne rabijo, saj zaposlovanje ni v skladu z vitkim podjetjem. Delo tako ali tako upravljajo neznani pogodbeni delavci. Včasih pa povezave med njimi in do njih raziskujejo novinarji, a te so zelo prikrite, da jih ne bi našli. Če pa jih slučajno odkrijejo, rečejo odgovorni, sami smo enako zgroženi kot vi!
Na drugi strani se ime blagovne znamke prodaja podizvajalcem po vsem svetu, npr. gradbenikom, ki plačajo zasoljeno ceno za licenco, ki jim omogoči uporabo imena blagovne znamke. Glavno podjetje torej prodaja svoje ime v zakup in na ta način zasluži ogromno denarja. Kapital pa se kopiči v davčnih oazah in na sedežih, ki so majhna in vitka. Njihova naloga je upravljanje s trženjem in skrb za visoko zasoljene cene. Tak poslovni model vpliva na kulturo, v kateri živimo. V resnici so kulturo nadomestile blagovne znamke in propaganda. Korporativna mitologija tako uporablja imena znamk, ki jih vtiskujejo na izdelke in preko njih projicirajo v navaden izdelek nek transcendentalni pomen in prijetne občutke. Gradijo na močnih podobah, na videzu, idejah, ne pa na dejanski kvaliteti blaga. Zato kupimo pokvarjeno robo že vnaprej ali pa je doba trajanja predvidljivo omejena. Torej čim manj zaposlenih, a čim močnejše podobe uspeha, optimizma, kulskosti in pravega izražanja jaza.
Zanašajo se na naravo človekove želje oz. to, kar v teoriji imenujemo blagovni fetišizem, človekovo odvisnost od novega in novega potrjevanja in na potrebo po pripadnosti skupini ali plemenu. Potrošniško obsedenost sprožajo s propagando, ki nas neprestano nagovarja k sledenju blagovnemu življenjskemu slogu. Kupci lahko tako polnijo nakupovalno košaro s Trumpovo blagovno znamko, ki praktično pokriva vse kategorije izdelkov in blaga. Korporacija mora le poskrbeti za prostore, kjer se ljudje zlijejo z Znamko. To so potem franšize zgradb, kot je npr. Disneyjeve blagovna znamka. Na tem mestu pa priporočam film Florida Project (2017), ki razkriva drugo plat takšnega življenja.
Trump je zgradil svoj Imperij tudi po formuli igre prevar in laži. Formulo Trump = uspeh je izoblikoval že v svojih resničnostnih šovih, kot je bil Vajenec (The Apprentice). Z resničnostnimi šovi se je naučil vseh trikov montaže, scenarija in drugega manipuliranja z infotainment, tj. zabavnimi informacijami, vse te tehnike do danes nenehno uporablja. Da je zares ugotovil, kaj deluje na ljudeh, je moral le slediti merilu gledanosti in želji po še večji gledanosti. Poleg vseh oblik dezinformacije se drži obsedene discipline z lastnim reklamiranjem, ki ga mora nenehno ponavljati. Trumpovo blagovno ime uteleša bogastvo, zgodbo moči in uspeha, zato ni bilo naključje, da je bilo v kampanji v središču prav njegovo osebno premoženje. Politična kampanja je bila boj, a ne med kandidati, ampak med tekmovalci. Bistvo vsega je bila zlaganost, kjer se vsi pretvarjajo, objektivni podatki pa niso pomembni. S škandali so odvračali pozornost, ljudi pa postavili v popolno poplavo in vrtoglavico stalnega toka alternativnih dejstev in laži.
Medijsko poročanje mu je bilo v izredno pomoč, saj so mediji uporabili formo poročanja po vzoru informacijskega razvedrila, ki je bilo napolnjeno z veliko osebnih dram, osebnega pljuvanja in bilo je brez poglabljanja v politiko in razprave. Trump je z lahkoto preusmerjal pozornost na lastni dvoriščni ring in ob tem za zabavo tekmecem dajal žaljive vzdevke. Nastopil je kot v teatru z lažnimi poslovnimi modeli, ki uspevajo na čustvih, sporih in trpljenju. Ljudi iz delavskega razreda je v kampanji nagovarjal z lažnimi obljubami, ki so jih želeli slišati, da bi lahko koval dobiček na besu in obupu skupnosti. Kot moderator tekme je vzklikal Killary in kazal na pokvarjenost demokratov. S tem je usmerjal bes množice v izbrane lopove v areni. Je že res, da so pokvarjeni tudi Clinton, Obama, ki so samo tlakovali pot njegovi zmagi.
Ni naključje, da je njegov najljubši športni žanr oz. resničnostni šov prav poklicna rokoborba. Lahko bi si tudi ogledali posnetek, kako je premagal vodilnega rokoborca – Vincea McMahona. Njegovo ženo je kasneje zaposlil kot vodjo vladne agencije za podpora majhnim agencijam.
Takšno obliko razvedrila pa smo začeli posnemati še v kampanjah v evropskih državah. Uporabljene strategije igre pa imajo dejansko moč prevare, ki premagajo vse, ki jih ne prepoznajo, razumejo in ki slepo sledijo prijetnim bližnjicam. Lahko bi rekli, da je na delu hiperrealen kult osebnosti.
Sicer pa pravi Klein, gre za odkrit nateg, kleptokracijo, nemoralnost, umazanost in odpornost na škandale. Njegov naslednji korak je bil zato Trump = bela hiša, simbol moči in veljave. Klein si v knjigi zastavlja vprašanje: kam usmeriti iglo, da bi balon počil?
Model votlih znamk je najprej oblikoval s posnemanjem vzorov drugih podjetji kot so Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbuck, Adidas. Kaj so torej votle znamke?
Za votlimi znamkami stojijo votle korporacije, ki ustvarjajo kulturo trženja. Neprestano iščejo nove prostore in podaljške agresivnega oglaševanja. Proizvodnja pa je premaknjena tja, kjer lahko izkoristijo poceni delovno silo in se ne upoštevajo nobeni standardi. Delavci so v takih okoljih popolnoma razvrednoteni, saj dobijo delo le preko številnih posrednikov. Za morebitne napake in nepravilnosti prevzemajo odgovornost podizvajalci. V lastni državi pa zapirajo delavna mesta in zapirajo oddelke s pretvezo o selitvi drugam. V resnici odpuščajo ljudi, ker jih preprosto ne rabijo, saj zaposlovanje ni v skladu z vitkim podjetjem. Delo tako ali tako upravljajo neznani pogodbeni delavci. Včasih pa povezave med njimi in do njih raziskujejo novinarji, a te so zelo prikrite, da jih ne bi našli. Če pa jih slučajno odkrijejo, rečejo odgovorni, sami smo enako zgroženi kot vi!
Na drugi strani se ime blagovne znamke prodaja podizvajalcem po vsem svetu, npr. gradbenikom, ki plačajo zasoljeno ceno za licenco, ki jim omogoči uporabo imena blagovne znamke. Glavno podjetje torej prodaja svoje ime v zakup in na ta način zasluži ogromno denarja. Kapital pa se kopiči v davčnih oazah in na sedežih, ki so majhna in vitka. Njihova naloga je upravljanje s trženjem in skrb za visoko zasoljene cene. Tak poslovni model vpliva na kulturo, v kateri živimo. V resnici so kulturo nadomestile blagovne znamke in propaganda. Korporativna mitologija tako uporablja imena znamk, ki jih vtiskujejo na izdelke in preko njih projicirajo v navaden izdelek nek transcendentalni pomen in prijetne občutke. Gradijo na močnih podobah, na videzu, idejah, ne pa na dejanski kvaliteti blaga. Zato kupimo pokvarjeno robo že vnaprej ali pa je doba trajanja predvidljivo omejena. Torej čim manj zaposlenih, a čim močnejše podobe uspeha, optimizma, kulskosti in pravega izražanja jaza.
Zanašajo se na naravo človekove želje oz. to, kar v teoriji imenujemo blagovni fetišizem, človekovo odvisnost od novega in novega potrjevanja in na potrebo po pripadnosti skupini ali plemenu. Potrošniško obsedenost sprožajo s propagando, ki nas neprestano nagovarja k sledenju blagovnemu življenjskemu slogu. Kupci lahko tako polnijo nakupovalno košaro s Trumpovo blagovno znamko, ki praktično pokriva vse kategorije izdelkov in blaga. Korporacija mora le poskrbeti za prostore, kjer se ljudje zlijejo z Znamko. To so potem franšize zgradb, kot je npr. Disneyjeve blagovna znamka. Na tem mestu pa priporočam film Florida Project (2017), ki razkriva drugo plat takšnega življenja.
Trump je zgradil svoj Imperij tudi po formuli igre prevar in laži. Formulo Trump = uspeh je izoblikoval že v svojih resničnostnih šovih, kot je bil Vajenec (The Apprentice). Z resničnostnimi šovi se je naučil vseh trikov montaže, scenarija in drugega manipuliranja z infotainment, tj. zabavnimi informacijami, vse te tehnike do danes nenehno uporablja. Da je zares ugotovil, kaj deluje na ljudeh, je moral le slediti merilu gledanosti in želji po še večji gledanosti. Poleg vseh oblik dezinformacije se drži obsedene discipline z lastnim reklamiranjem, ki ga mora nenehno ponavljati. Trumpovo blagovno ime uteleša bogastvo, zgodbo moči in uspeha, zato ni bilo naključje, da je bilo v kampanji v središču prav njegovo osebno premoženje. Politična kampanja je bila boj, a ne med kandidati, ampak med tekmovalci. Bistvo vsega je bila zlaganost, kjer se vsi pretvarjajo, objektivni podatki pa niso pomembni. S škandali so odvračali pozornost, ljudi pa postavili v popolno poplavo in vrtoglavico stalnega toka alternativnih dejstev in laži.
Medijsko poročanje mu je bilo v izredno pomoč, saj so mediji uporabili formo poročanja po vzoru informacijskega razvedrila, ki je bilo napolnjeno z veliko osebnih dram, osebnega pljuvanja in bilo je brez poglabljanja v politiko in razprave. Trump je z lahkoto preusmerjal pozornost na lastni dvoriščni ring in ob tem za zabavo tekmecem dajal žaljive vzdevke. Nastopil je kot v teatru z lažnimi poslovnimi modeli, ki uspevajo na čustvih, sporih in trpljenju. Ljudi iz delavskega razreda je v kampanji nagovarjal z lažnimi obljubami, ki so jih želeli slišati, da bi lahko koval dobiček na besu in obupu skupnosti. Kot moderator tekme je vzklikal Killary in kazal na pokvarjenost demokratov. S tem je usmerjal bes množice v izbrane lopove v areni. Je že res, da so pokvarjeni tudi Clinton, Obama, ki so samo tlakovali pot njegovi zmagi.
Ni naključje, da je njegov najljubši športni žanr oz. resničnostni šov prav poklicna rokoborba. Lahko bi si tudi ogledali posnetek, kako je premagal vodilnega rokoborca – Vincea McMahona. Njegovo ženo je kasneje zaposlil kot vodjo vladne agencije za podpora majhnim agencijam.
Takšno obliko razvedrila pa smo začeli posnemati še v kampanjah v evropskih državah. Uporabljene strategije igre pa imajo dejansko moč prevare, ki premagajo vse, ki jih ne prepoznajo, razumejo in ki slepo sledijo prijetnim bližnjicam. Lahko bi rekli, da je na delu hiperrealen kult osebnosti.
Sicer pa pravi Klein, gre za odkrit nateg, kleptokracijo, nemoralnost, umazanost in odpornost na škandale. Njegov naslednji korak je bil zato Trump = bela hiša, simbol moči in veljave. Klein si v knjigi zastavlja vprašanje: kam usmeriti iglo, da bi balon počil?
Komentarji
Objavite komentar