Percepcija umetnosti

Večina ljudi ve zelo malo o umetnosti, nekateri bi jo opisali kot lepo risanje, morda bi znali našteti 3 umetnike: Leonardo in Michelangelo in še tistega, sej veste no. Je tretjemu ime Splinter? In če človek živi v TV svetu, je najverjetneje osvojil samo eno kognitivno kategorijo gledanja na svet, ki deli ljudi na privržence leve ali desne. Nič čudnega, da so zato umetniki v takem svetu lahko zgolj paraziti. Umetnost pa velikanski organizem, ki uživa na njihov račun. Življenje je pač huda, trda realnost in ne more biti drugačna. Zgodba se tu konča. In zakaj se ne bi?

A stvar ni tako preprosta, kot je v 20. stoletju neizpodbitno, matematično dokazal Kurt Gödel. Vselej bodo obstajala vprašanja, ki jih ne bomo mogli odgovoriti, in elementi, ki bodo pokazali na onkraj. Vselej bo obstajala možnost za drugačen pogled, kljub temu, da je proces gledanja v veliki meri odvisen od navad in konvencij.

Prav zaradi tega dejstva je v naših močeh, da reflektiramo sam proces percepcije. Lahko se zazremo sami vase (lastno percepcijo), kar je prvi korak do tega, da bi videli drugače. Resno ukvarjanje z umetnostjo je natanko tudi to. Kar lahko zapišem, ker sem sam šel skozi večletni študij, predtem pa moji starši, kar pomeni, da sem dobesedno odraščal v okolju, ki je spodbujalo opazovanje, je, da je ukvarjanje z umetnostjo zahteven proces natančnega opazovanja in opazovanja, kako opazujemo ali kako opazujejo drugi. To je zares neizrčpen vir navdušenja in ustvarjalne energije za delo. Je pa tudi počasno in dolgotrajno delo, ki se mora nadaljevati tudi po zaključku šolanja. Svet seveda ne razume počasnosti, natančnosti, delavnosti, ki ni sizifovo delo, ampak je ustvarjalno delo že samo po sebi, zato potrebuje predavatelje propagandne pozitivne psihologije, ki poučujejo o pregorelosti in ostalih posledicah slepote. Dolgočasna in izgubljena življenja, o katerih sem pisal zadnjič, pa imajo še eno plat, to je beg duše v strategije zapravljanja časa. Tudi tako, da svoj čas natančno načrtujejo, da le ne bi bili neproduktivni. Ujetost v pasivnost je tudi ujetost v neprestano delo, ki ne zna izreči ne.

Postati aktiven zato pomeni postati aktiven v participiranju v lastni percepciji, kar je tudi način, kako jo spreminjamo, in osnovni princip, kako delujejo možgani.

Možgani nenehno, čisto vsak dan, procesirajo nove informacije, ki se dvigajo iz nepredvidljivega, zato nam ni treba praktično nikamor, da bi odkrili čudnost izkustva, saj smo vselej že v njem. Nevroznanost je eden od načinov, ki odkriva to skrito polje percepcije in tega, zakaj vidimo, kar vidimo. Percepcija namreč ni izolirana operacija v naših možganih, ampak je del nenehnih procesov znotraj ekologije, tj. polja relacij in vplivi med stvarmi. Nevroznanost tako zanimajo interakcije med možgani in telesom in med možgani in telesi in svetom. Življenje samo je okologija, ni okolje, saj živi v vmesnih krajih, v medprostorih. Stopiti v ta vmesna polja ni enostavno, saj je možno le, ko postavimo pod vprašaj naša najbolj globoka prepričanja in predpostavke, kakšen svet je.

Začenja se z dvomom, ki je rojstvo drugačnega. Si upate stopiti v dvom, v nesigurnost, ki se je možgani tako zelo bojijo. Si upate spremeniti zgodovinski refleks in videti kakšne posledice prinaša neznano. To bi bilo kot, da bi sredi temne noči hodili po gozdu, ko ne bi videli, kaj se premika in šumi v tisti senci. To so tudi vsi tisti prvi dnevi življenja, prvi dnevi šole, službe ali prvi zmenki. A možgani so narejeni prav za reševanje takih nesigurnosti, princip zmanjševanja nesigurnosti je vpisan v biološke sisteme, ki se zato razvijajo in učijo.

Nesiguren je sam svet, ki postaja skozi vse večjo povezanost in soodvisnost vse bolj nepredvidljiv, vse bolj kaotičen, kar je sicer značilno za nelinearne kompleksne sisteme. Biologija je tako motivirana, da zmanjšuje nepredvidljivost, kar ustvarja socialne in kulturne navade, odzive, vključno z religijo in politiko. Pa tudi sovraštvo in rasizem, ki sta načina, kako se odklopiti od sveta, ki je v stalni spremenljivosti. Z izgubo nesigurnosti izgubljamo tudi kreativnost, strast, sodelovanje in pogum življenja, izgubljamo svobodo. Si upate stopiti v divjino tega polja? Umetniška dela so vabilo, da odkrijemo ta svet življenja.

Si upate postaviti pred popolnoma nepremično sliko in jo samo natančno in dolgočasa opazovati. Nekaj, kar je tako preprosto, lahko namreč fizično spremeni možgane na najbolj kompleksne načine. Izhaja iz drže, da je svet vselej zgolj verzija realnosti mojih možganov in da obstaja velika možnost, da drugi ve boljše.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom