O zaznavanju sveta

Kot smo ugotovili zadnjič, obstaja paradoks, zaradi katerega je pot do boljšega razumevanja, zavzemanje, da bi vedeli manj. Naš cilj je tako vedeti manj, a razumeti več. Na tak način bi znova premislili naravo domnevne realnosti. Izhajati bomo morali iz nekaj ključnih principov (ne navodil ali receptov), do katerih je prišla med drugimi tudi nevroznanost zaznave. Naj si v nadaljevanju na kratko pogledamo nekaj poudarkov, ki jih moramo razumeti. Moje izhodišče za prve dve današnji točki je knjiga Deviate: the science of seeing differently.

Prvič. Informacije same po sebi nimajo smisla. Tega ustvarjajo šele možgani (znotraj ekologije), ko ga konstruirajo iz preteklih izkušenj/pomenov. Svet je tako simulacija, kar postane jasno, ko gre kaj narobe: na primer v demenci ali, ko si ogledamo kaj razkrivajo eksperimenti, kot je iluzija Rubber-hand. Zelo zanimivo je tudi poglabljanje v teorijo barv, s katero se je med prvimi ukvarjal Johann Wolfgang von Goethe ali pa Michel-Eugène Chevreul, ki je odkrival simultani kontrast. Kakorkoli, sveta ne vidimo kot je, ker so se naši možgani evolucijsko razvili, da bi preživeli in ne objektivno zaznavali sveta.

Drugič. Zaznava je odprta za "neskončno" možnih interpretacij, saj so informacije, ki nastajajo iz množice različnih virov, nejasne in odprte. De facto so možgani postavljeni pred problem neskončne kombinatorne eksplozije možnosti. Naše zaznave so tako sestavljene iz večplastnih pomenov, ki jih nastajajo v določenem kontekstu omejitev podrejenemu preživetju. Ne samo, da ne zaznavamo vsega, kar bi lahko (čuti so kot okna v svet), ampak povrhu zaznavamo informacije/spremembe, ki bi lahko pomenile karkoli. Spomnimo se na idejo, ki jo zagovarjal George Barkeley, da so realnost ideje vtisnjene na čutila. Stvari tako obstajajo le kot funkcije uma, ne obstajajo neodvisno od nas, ampak za nas. Svet možgani konstruirajo iz vmesnih prostorov realnosti, ki so v nenehnem toku sprememb.

V jedru zaznave je odzivni krog (response cycle) oz. neprestano preverjanje skozi trial and error in action and reaction. Bistvena je zato participacija v svetu, kar obogati zgodovino izkušenj in s tem polje možnih odzivov. Naša vrženost v aktivnost je tako sama po sebi nujna, saj je način, kako možgani osmišljajo svet (make sense of senses). Če spremenimo okolje, bomo zato spremenili tudi možgane.

Učenje ali pa prototipiranje novih idej zato potrebuje aktivno vpetost (trial and error) v bogata okolja, ki dopuščajo spodletele poskuse in neuspeh, ker se ravno tako učimo biti rezilientni in vztrajati s ponovnimi poskusi. In ali ni umetnost polna takih form, ki nas izzivajo, da bi našli novo normalnost? Samo spomnite se na odnos med zaljubljencema, ki se po nekaj letih izprazni čudenja in spremeni v pusto in pričakovano normalnost. V trenutku, ko drugega smatramo za samoumevnost, izgine tudi naša zaznava njegovih partikularnosti in različnosti. Ali pa ko smo naveličani njegove »normalnosti«, češ, da ni (več) dovolj zanimiv.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom