Strah pred ustvarjalnostjo

Ustvarjalno mišljenje, ki je tako redko, saj je bolj pogosto kritično ali pozitivno mišljenje, se začenja z zaznavanjem. Odpira nas novemu zavedanju in svobodi, da zamenjamo diskurz, a to je mogoče le če spremenimo zgodovino lastnih zaznav, ki so pogoj prihodnjih zaznav.

Vem, da se mi pri tem, da bi se premaknil v novo perspektivo percepcije, ni treba naučiti ničesar novega, saj je percepcija spontana in bistveni del tega, kar sem. Proces zaznave je namreč isti proces, ki spreminja samo zaznavo. Zakaj ga tokrat ne bi še artikulirali v zapis.

V nadaljnjih zapisih sledi nekaj idej o delovanju možganov in principov, ki jih je potrdila nevroznanost in z njimi postavila pod vprašaj spontano zaznavo sveta s tem pa odprla nove možnosti, ki podpirajo ustvarjalnost.

Pred tem potegnimo še kratko vzporednico z nasprotjem, ki jo predstavljata pozitivistična znanost in Freudov dialektičen pristop k subjektivnemu izkustvu. Prvi bazira na modelu hipotez in deduktivni metodi, drugi, psihoanalitičen, pa na retroaktivni performativnosti označevalca. Povedano drugače, na subjektivnih izkušnjah želje, užitka in trpljenja, ki kažejo na apriorno ne-objektivno naravo realnosti. Prav tisto, kar je morala znanost izključiti, da bi se lahko kvalificirala kot znanost in konstruirala znanje o objektivni realnosti. Freud, ki je bil nevrolog, je kljub temu vztrajal pri znanstvenem pristopu in pri natančnem dvomljenju lastnega početja. Z zavedanjem, torej, da obstaja neka aporija, zaradi katere subjekt cogita utemeljuje svojo racionalnost v jeziku, čeprav leži v njegovi najbližji intimi nek užitek, ki uhaja jeziku. Nekaj neprezentabilnega in nedostopnega, kar je njegova sama nemožnost razuma.

Edino v kolikor gremo po poti odkrivanja nedostopnih subjektivnih izhodišč, ki smo jih sprejeli kot danosti, in sprejmemo to Realno nase, bo možno odpreti prostor za nove perceptivne možnosti in za drugačno razumevanje sveta.

Ob tem se poraja strah, saj bi v neznanem lahko izgubili tudi sebe. To bi pomenilo izgubo lastne identitete, ki že uživa določeno obvladovanje življenja (vsaj navidezno). Globok strah bi lahko razumeli kot strah pred potencialno izgubo kontrole, pred predstavo, da nas bo življenje preplavilo z brezmejno količino informacij ali izzivov, ki jih ne bomo mogli osmisliti ali obvladovati. Velika verjetnost je tudi, da jih res ne bomo mogli, rezultat teh ran bodo zato različne strategije de-asociacije in de-senzibilizacije. Človek je tako razpet na eni strani med strahom pred spremembo in na drugi med nezadovoljstvom, kar on je. Velik del spektra realnosti bo tako lahko ostal neintegriran in bo kot tak, v povezavi z asociativnimi povezavami, predstavljal morebitno polje sprožilcev oz. triggerjev.

Ob tem ni nujno, da se zgodi kakšen hud šokanten dogodek, saj obstajajo tudi razvojne oblike travme. Podobno kot kreativne zamisli niso veliki preskoki, ampak množica manjših povezav, ki so videti navzven za druge ljudi kot velik skok v mišljenju.

Zmanjševanje ne-sigurnosti, o kateri sem pisal zadnjič, spremlja še ena oblika negotovosti, ki nastane zaradi ocenjevanja ali vrednotenja, koliko nam je uspelo zmanjšati nepredvidljivost situacije. Oziroma izhaja iz vrednotenja naših zmožnosti za reševanje problemov in uspešnosti v doseganju ciljev, ki jih sicer narekujejo naši ideali. In tu leži problem, saj se, da bi rešili zagato, naslanjamo na zunanji svet, predvsem druge ljudi, ki nam lahko postavljajo popolnoma nore in imaginarne zahteve. Tako se lahko vedno ovrednotimo, kot da nismo zadostili kriterijem ali pa da nismo dorasli situaciji. Mislim na tisti brezpogojni: lahko bi se potrudili še bolj.

Strah pred spremembo je tako globok strah pred tem, da bi spremenili model sebe in tako izgubili vse stare oblike kontrole nad svetom. A ravno paradoksna odpoved konceptom, miselnim orodij in vedenjskim vzorcem, ki smo jih že osvojili, nam odpre polje, da osvojimo nove oblike mišljenja ter spremenimo ideale, kdo bi morali biti. Seveda je včasih najbolj kreativna gesta, prav v vztrajanju pri tem, da se ne spremenimo.

Okolje, v katerem se učimo ima zato ključno nalogo, da nas pri tem podpira (z odranjem, ne pa neprestanim zaničevanjem), da bi bili naši načini zmanjševanja predikcijskih napak vse bolj avtonomni, da bi vse bolj poosebljali »regulatorne veščine«. Kar pomeni, da bi znali dobro oceniti, načrtovati, nadzorovati, spremljati in razumeti, kako rešujemo predikcijske probleme. Gre za meta-kognitivne procese, ki predstavljajo drugi, višji red mišljenja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom