O drugačnem zaznavanju sveta

Možgani nimajo nikoli direktnega dostopa do objektivne realnosti, ki domnevno obstaja tam zunaj, morda skrita po nekakšno zaveso iluzij. Kakofonijo informacij, ki jih dobijo skozi čute, morajo šele interpretirati, kar predstavlja določen problem. Da bi torej rešili to zagato, najprej ugibajo (projecirajo), kaj se dogaja v svetu, tako, da aktualno situacijo primerjajo s kontekstom preteklih izkušenj oziroma s podobnimi interpretacijami dražljajev iz preteklosti in na sedanji šum informacij uvedejo pomen. Na ta način selekcionirajo, kaj je pomembno, vse ostalo zavržejo. Uporabijo samo tiste najbolj uporabne drobce interpretacij iz zgodovine. Pri tem uveljavljajo perceptivne domneve ali predpostavke, ki jih sicer kažejo vsi naši notranji in zunanji odzivi. Te »halucinatorne« interpretacije (statistični rezultat) nato v danem kontekstu ciljno usmerjeno preverjajo preko zank z informacijami, ki pridejo iz čutov, in jih ustrezno spremenijo. Kot vemo, je jaz, ki je vezan na podobo-telesa, pogosto naš največji in edini kontekst. Podpira ga tako imenovani confirmation bias.

A čeprav sveta ne vidimo kot je, to še ne pomeni, da našo zaznavo najedajo iluzije. Pojem iluzije namreč predpostavlja, da obstaja za zaveso iluzij tudi prava resničnost. A prav to je iluzija, kot nas opozarja tisti znani mit o dveh antičnih slikarjih. Morda bi bil boljši izraz utvare ali celo prividi.

Kar je na eni strani realnost strukturirana kot simulacija je na drugi strani potencial, da realnost spremenimo z močjo domišljije, naše imaginacije in sanjanja.

Zaznavanje je vedno-spreminjajoča se zgodba, ki jo lahko pripovedujemo drugače, če izhajamo iz drugačne referenčne podlage, konteksta oziroma referenčnega okvirja. Možgani bodo takrat spremenili lastne nevrone in z njimi naše misli. Simbolno razmišljanje je eden od takih načinov re-interpretiranja simbolnega sveta pomenov, s katerim preokvirjamo naše možnosti delovanja in odzivanja (naš kontekst, v katerem se združujejo interpretacije preteklosti, sedanjosti in prihodnosti). Prav dejstvo, da možgani ne prepoznajo sveta kot je, nam omogoča biti arhitekt tega, kar vidimo. Doživljanje doživljamo, a ga hkrati tudi ustvarjamo.

Prihodnost namreč spreminjamo že samo tako, da o njej razmišljamo. Meta-kognicija je tako zmožnost, da izbiramo lastne utvare (ideje), da bi te vse manj izbirale nas. Namesto, da se življenja lotimo tako, da nanj vsiljujemo nek partikularni red, naj bo naš odnos do sprememb preobražanje z spremembo. Če začnemo že danes, bo imelo to večje statistične verjetnosti za jutri (kurtosis).

Začnemo z resnim zavedanjem, da nas opredeljujejo stereotipi in domneve (v nezavednem), zlasti pa lastna ignoranca do njih. S takim zavedanjem lahko aktiviramo procese discipline (učenja) in kultivacije meta-kognicije. Kar bi pomenilo postajati vse boljši opazovalec lastnega opazovanja. Sebe sicer neprestano že opazujemo in ocenjujemo (kolikor pač že), vendar smo pri tem prevečkrat ujeti v nezavedno logiko nadjaza. Z meta-kognicijo pa oblikujemo še nekakšen nadjaz nadjaza.

Ključ do drugačne prihodnosti je tako sprememba prihodnje preteklosti – kar tudi sicer vselej že počnemo – tudi z branjem, poslušanjem, gledanjem, z novim razmišljanjem o preteklosti itd. Pot do večje sigurnosti je tako v re-interpretaciji, re-pomenjenju in spreminjanju prihodnje preteklosti, ta bo naše novo kontekstualno ozadje. Skratka s tem, kar je v sami naravi percepcije – z osveženim gledanjem, ki je odprto za novo.

Prihodnjič pa več o okolju in temeljnih korakih, ki to podpirajo.