O drugačnem gledanju

Vsaka vednost se začenja z vprašanji in kdor hoče kaj vedet, mora spraševati. Vprašanja pa so tudi začetek tega, kar je v angleški besedi question - quest. To pa je tudi v jedru življenja. Nič nenavadnega, da so vprašanja ekstremno nevarna. Zelo hitro te lahko spravijo v pogubo kot so Sokrata. In kdor se je kdaj ukvarjal vsaj malo z nevroznanostjo ve, da so ta ista vprašnja lahko vir nečesa, kar ohranja življenje. Ko izginejo vprašanja, se pot zaustavi. In ko tako živimo dolgo-čas(n)a, brez vprašanj in brez poti, se skoraj zdi, da je njen zaključek dementen. Kot da bi duša želela pobegniti iz življenja brez življenja.

A da bi se premaknili, potrebujemo pogum. Stopiti bomo morali namreč v dvom. In to bomo naredili skupaj. In že bomo na poti, v odkrivanju drugačnega načina mišljenja. In kdor misli drugače, se vede drugače. Obstajajo načini drugačnega gledanja. In to slavi umetnost, saj je takšna slava življenja.

"Jaz sem oko, mehanično oko. Jaz, stroj, ti kažem svet, kot ga vidim samo jaz. Enkrat za vselej sem se osvobodil človeške nepremičnosti. Sem v nenehnem gibanju, približujem se predmetom in se od njih oddaljujem, plazim se pod njimi. Premikam se ob gobcu konja v diru. Padam in vstajam s padajočimi in vstajajočimi predmeti. Jaz, stroj, sem tisti, ki manevrira med kaotičnimi gibi in beleži enega za drugim v najbolj zapletenih kombinacijah. Osvobojen spon časa in prostora koordiniram vse in vsako točko univerzuma, kjerkoli že hočem, da so. Moja pot vodi k ustvarjanju novega dojemanja sveta. Tako na nov način razlagam svet, ki ti je bil doslej neznan."

Gledanje ni nikoli nevtralno, saj je vpeto v simbolne kraje. Tam pa so tudi stališča, ki jih ne znamo zagovarjati. Stališča, ki nam jih vsiljujeje, ker se bojijo vprašanj in ker se bojijo življenja.

"Edino pravo potovanje bi [bilo] v tem, da bi gledali svet z očmi nekoga drugega, z očmi sto drugih ljudi, da bi videli vseh sto sveto [...] in z njimi res letimo od zvezde do zvede." -- Jetnica, Marcel Proust

Takšna je želja umetnosti, ki ni etika drugosti, ampak je etika resnice. Takšno vztrajno nepopuščanje ni samo etična zapoved, o kateri bi brali, ampak je afirmacija življenja. Je zgodba, ki je ponavadi skrita, je kot A hidden life (Malick, 2019). Včasih je najbolj preprosti Ne, ki ga zastopamo, tudi najbolj radikalno postavljanje vprašanj svetu. Resnično, kako neustrašno, saj je pogum na tej točki preprosto neogiben.

Govorim o delovanju s sklicem na Stvar, na to, kar je Kant imenoval Ding an sich, tisto po sebi, česar ne vidimo. To je tisto, kar je resnično.

Prestavimo sedaj našo perspektivo še nekam drugam, da bi začeli raziskovati, kako vidimo. Nevroznanost percepcije se strinja, svet obstaja, čeprav ga ne moremo videti. Možgani se preprosto niso razvili, da bi ga videli. Kako nenavadno. Senzorni procesi, ki omogočajo percepcijo, so procesi, zaradi katerih smo ločeni od neposrednega stika z realnostjo. In če bi bili še bolj slikoviti: možgani sprejmejo zgolj 10% informacij, ki pridejo iz oči, ostalih 90% izhaja iz kompleksnih nevronskih mrež. Govorimo o percepciji, ki je podlaga vsega kar mislimo, vsega kar vemo in verjamemo. Percepcija je okus jabolka, je vonj oceana in doživljanje pomladi. Je naša najbolj bistvena zmožnost za razumevanje eksistence, brez katere ni zvoka mesta ali gozda, ni niti pogovorov ali ljubezni. Izguba percepcije je izguba izkustva življenja - je tisto, kar razumemo kot smrt telesa.

Nobenga dvoma ni, da je  naše možgane izoblikoval proces naravne selekcije, nato pa naše odzivanje in naša vpetost v svet, kar sicer uravnavajo mehanizmi razvoja in učenja. Možgani tako nosijo s seboj odtis empirične zgodovine, ki jo nato projecirajo kot svet. In tu nastopi vprašanje, če so možgani manifestacija zgodovine, kako sploh potem izstopiti iz preteklosti in videti svet drugačen? Nadaljujemo prihodnjič z novimi vprašnji, ki jih je odkrila nevroznanost.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom