Pisane topike

Poglejmo si zdaj še stebre ekologije inovativnega gledanja, da bi se učili videti to, kar je nevidno – domneve, ki opredeljuje pokrajino potencialnih možnosti. Na njih najbolj kažejo emocije. Od vsake situacije imamo namreč določena pričakovanja. Možgani anticipirajo prihodnost in če jim uspeva, to občutimo kot pozitivna čustva in če jim ne, čutimo to kot negativna čustva. V takem primeru se izkažejo naše domneve kot napačne, saj v dani situaciji niso bile uporabne. Od tega so odvisni tudi občutki sreče. Spreminjanje lastnih domnev je, zato ker kaže na napačne domneve in spodbuja negativna čustva, tudi velik izziv. A raziskave kažejo, kako dobre učinke ima na kreativnost odprtost, saj osvetljuje nevidne domneve. Ena oblika takega odnosa do sveta je odprtost za potovanja v druge kulture – fizično ali pa v duhu, npr. s pomočjo knjig in filmov. Možganom je po eni strani popolnoma vseeno. Še bolj kot to pa si želijo, da se realno vključujemo v svet, da živimo in utelesimo nove izkušnje. ...

Ugotovili smo, da je naše mišljenje in vedenje omejeno in ni pod našim direktnim nadzorom. Da bi razumeli, kako predpostavke determinirajo našo sedanjost in prihodnost, vpeljimo koncept polja možnosti . Domneve namreč opredeljujejo naše odzivanje, kaj bomo in česa ne bomo naredili v nadaljevanju, tj. polje možnih odzivov/percepcije. To polje predstavlja pokrajino omejitev, ki se skozi čas razvijajo in spreminjajo, kar ustvarja nove možnosti in nove domneve. Če bi govorili o Bogu, bi lahko govorili o vednosti vseh potencialov ( potencia je moč), spoznavati boga (njegovo vednost neskončnosti) pa bi pomenilo, kako se ta pokrajina spreminja skozi čas in skozi različne kontekste. Pomenilo bi odkrivati potenciale lastne intence. Naše nezavedne domneve tako izvirajo iz nevidnega polja možnosti in nemožnosti, ki obstaja tako na ravni individuuma kot na ravni kolektiva. Um je to polje kot multipliciteta vzorcev, ki skozi življenje vzniknejo in se s časom stabilizirajo v stanja atraktorjev, pra...

Možgani nimajo nikoli direktnega dostopa do objektivne realnosti, ki domnevno obstaja tam zunaj, morda skrita po nekakšno zaveso iluzij. Kakofonijo informacij, ki jih dobijo skozi čute, morajo šele interpretirati, kar predstavlja določen problem. Da bi torej rešili to zagato, najprej ugibajo (projecirajo), kaj se dogaja v svetu, tako, da aktualno situacijo primerjajo s kontekstom preteklih izkušenj oziroma s podobnimi interpretacijami dražljajev iz preteklosti in na sedanji šum informacij uvedejo pomen. Na ta način selekcionirajo, kaj je pomembno, vse ostalo zavržejo. Uporabijo samo tiste najbolj uporabne drobce interpretacij iz zgodovine. Pri tem uveljavljajo perceptivne domneve ali predpostavke, ki jih sicer kažejo vsi naši notranji in zunanji odzivi. Te »halucinatorne« interpretacije (statistični rezultat) nato v danem kontekstu ciljno usmerjeno preverjajo preko zank z informacijami, ki pridejo iz čutov, in jih ustrezno spremenijo. Kot vemo, je jaz , ki je vezan na podobo-teles...

Kot smo ugotovili zadnjič, obstaja paradoks, zaradi katerega je pot do boljšega razumevanja, zavzemanje, da bi vedeli manj. Naš cilj je tako vedeti manj, a razumeti več. Na tak način bi znova premislili naravo domnevne realnosti. Izhajati bomo morali iz nekaj ključnih principov (ne navodil ali receptov), do katerih je prišla med drugimi tudi nevroznanost zaznave. Naj si v nadaljevanju na kratko pogledamo nekaj poudarkov, ki jih moramo razumeti. Moje izhodišče za prve dve današnji točki je knjiga Deviate: the science of seeing differently . Prvič. Informacije same po sebi nimajo smisla. Tega ustvarjajo šele možgani (znotraj ekologije), ko ga konstruirajo iz preteklih izkušenj/pomenov. Svet je tako simulacija, kar postane jasno, ko gre kaj narobe: na primer v demenci ali, ko si ogledamo kaj razkrivajo eksperimenti, kot je iluzija Rubber-hand. Zelo zanimivo je tudi poglabljanje v teorijo barv, s katero se je med prvimi ukvarjal Johann Wolfgang von Goethe ali pa Michel-Eugène Chevreul, ...

Ustvarjalno mišljenje, ki je tako redko, saj je bolj pogosto kritično ali pozitivno mišljenje, se začenja z zaznavanjem. Odpira nas novemu zavedanju in svobodi, da zamenjamo diskurz, a to je mogoče le če spremenimo zgodovino lastnih zaznav, ki so pogoj prihodnjih zaznav. Vem, da se mi pri tem, da bi se premaknil v novo perspektivo percepcije, ni treba naučiti ničesar novega, saj je percepcija spontana in bistveni del tega, kar sem. Proces zaznave je namreč isti proces, ki spreminja samo zaznavo. Zakaj ga tokrat ne bi še artikulirali v zapis. V nadaljnjih zapisih sledi nekaj idej o delovanju možganov in principov, ki jih je potrdila nevroznanost in z njimi postavila pod vprašaj spontano zaznavo sveta s tem pa odprla nove možnosti, ki podpirajo ustvarjalnost. Pred tem potegnimo še kratko vzporednico z nasprotjem, ki jo predstavljata pozitivistična znanost in Freudov dialektičen pristop k subjektivnemu izkustvu. Prvi bazira na modelu hipotez in deduktivni metodi, drugi, psihoanalitičen, ...