Ekologija drugačnega pogleda

Poglejmo si zdaj še stebre ekologije inovativnega gledanja, da bi se učili videti to, kar je nevidno – domneve, ki opredeljuje pokrajino potencialnih možnosti. Na njih najbolj kažejo emocije. Od vsake situacije imamo namreč določena pričakovanja. Možgani anticipirajo prihodnost in če jim uspeva, to občutimo kot pozitivna čustva in če jim ne, čutimo to kot negativna čustva. V takem primeru se izkažejo naše domneve kot napačne, saj v dani situaciji niso bile uporabne. Od tega so odvisni tudi občutki sreče. Spreminjanje lastnih domnev je, zato ker kaže na napačne domneve in spodbuja negativna čustva, tudi velik izziv.

A raziskave kažejo, kako dobre učinke ima na kreativnost odprtost, saj osvetljuje nevidne domneve. Ena oblika takega odnosa do sveta je odprtost za potovanja v druge kulture – fizično ali pa v duhu, npr. s pomočjo knjig in filmov. Možganom je po eni strani popolnoma vseeno. Še bolj kot to pa si želijo, da se realno vključujemo v svet, da živimo in utelesimo nove izkušnje. Pri tem ne gre samo za menjavo predpostavk, ene kulture za drugo, ampak za njihovo razširjanje z novimi. Seveda je odvisno od ocene vsakega posameznika, koliko raznolikosti in bogatih okolji lahko sprejme, da pri tem ne bi doživel stresa. Ne pozabimo, večja, ko je raven negotovosti, večjo raven stresa doživljamo. V tem smislu je boljše gotovo vedeti, da se bo zgodilo nekaj slabega, kot pa ne vedeti, kaj sploh se bo zgodilo (UCL, Archy de Berker.) Lažje je čakati na avtobus pol ure, kot pa čakati 10 minut in ne vedeti ali bo sploh prišel.

Poleg strahu je jeza druga oblika zmanjševanja negotovosti. Kot je znano gre za precejšnje fiziološke spremembe v telesu, ki ne zbledijo tako hitro. V nadaljevanju, ko spodbude zanjo že minejo, pa se skozi ruminiranje lahko celo zablokira v neizhodno samo-potrjevanje.

Eden od najbolj dramatičnih virov jeze je lahko tudi ljubezensko razmerje, ki skozi mehanizme projekcije dobrih in slabih delov ustvarja občutke celovitosti. Lahko bi rekli, da gre za odnos s samim seboj, saj nam drugi razkriva vse naše lastne domneve, ki so nam nevidne, in strani sebe, ki jih ne želimo sprejeti. Torej tiste lastnosti, ki nas na eni strani privlačijo in na drugi jezijo. Nastale situacije, ki se ne ujemajo z našimi predvidevanji (rezultat naših domnev), doživljamo kot konflikt.

Za reševanje konfliktov je pomembno tudi tole spoznanje: v konflikte lahko vstopamo z vprašanji, z zavedanjem, kako percepcija deluje – v meni in v drugih. Ljudje smo namreč inherentno različni, naši možgani nikoli ne zavzemajo enakega polja potencialnosti. To ne-razmerja lahko rešimo le na drugi, višji ravni biti: ljubeči in razumevajoči, ki je odprta za razširitev lastnega polja potencialnosti tako, da vključi oziroma integrira predpostavke drugega človeka v večjo bolj kompleksno polje, kjer soobstajajo brez opozicije. Da bi torej spremenili strategije reševanje konfliktov, moramo spremeniti najprej domneve, kaj konflikti sploh so. Lahko postanejo prostor raziskovanja in odkrivanja, prostor odprtosti in dvoma.

Da bi bili inovativni moramo tako nase sprejeti odgovornost negotovosti, ki je sicer pogoj kreativne percepcije. Ko se ji torej približujemo v stilu raziskovanja, nadaljujemo pot z drugačnim, aktivnim poslušanje in z intenco, da bi razumeli, kako preoblikovati razlike.

Pot v neskončno polje potencialnosti, o katerem že ves čas govorimo, se tako začne z zaustavitvijo miselnega procesa, zato da bi postavili domnevni svet v oklepaj, suspendirali stare domneve in odkrili odprtost skozi drugačno zaznavo. Opisana praksa dobesedno umiri amigdalo, kultivira empatično mišljenje (default mode network) in poveča sive celice možganov s spodbujanjem nevro rasti.

Zaustavitev misli in preusmerjanje pozornosti na manj očitno se učimo seveda z meditacijo. Z njo prekinjamo z refleksnimi pomeni in vstopamo v polje negotove neskončnosti. Z vajo izbiranja –A izbiramo absolutno svobodo, ki leži med inputom in outputom. Gre za razvijanje moči inhibicije, ki jo ima frontalni korteks, da pozornost odvrne od nečesa. Tako zaznavanje, ki po eni strani blokira, po drugi strani ustvarja procese kreativnosti. Globok paradoks je v tem, da če se aktivno podredimo intenci zaznavanja, spreminjamo samo zaznavo.

Poleg meditacije je potrebno še boljše razumevanje, s katerim zmanjšujemo kognitivno obremenitve in ravni stresa, tesnobe in negotovosti, ker večdimenzionalne baze informacij »kolapsiramo« na nekaj preprostih dimenzij in principov.

Najboljša pot pa niso samo vprašanja in meditativne vaje, kot smo že pisali, ampak je tudi šala ali vic. Vsaka šala je majhna revolucija kot gre tisti znani rek, pod katerega se je podpisal George Orwell. Gre za prakso duh-ovitosti, o čemer je razmišljal sam Hegel.

Naj na koncu povzamem: da bi zares lahko izstopali iz tirnic dolgočasja moramo iz-najti nov način biti, nov način percepcije, ki podpira skrb, čudenje nad svetom in varen prostor, od koder lahko stopimo v neznano, v vmesne ekotone. Ustvarjalno mišljenje se prične z odprtim umom do negotovosti in potencialne multiplicitete sveta, z odprtim srcem za sodelovanje, kar posledično aktivira intrinzično motivacijo za skupno voljo, ki z vztrajnostjo in zaupanjem ustvarja procese večjega zavedanja in odkriba, kaj je sploh njen telos. Znotraj okolji, s katerimi smo v interakciji, se lahko razvijejo odnosi igrivosti, ki so kot ples med kreativnostjo in učinkovitostjo.

STOP.

Vse to vemo, a zakaj svet še vedno ni tak. Zakaj je tak kot je vlaga v Platonovi votlini in zakaj noče biti kot zeleni travniki zunaj?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pot korone - 1.

Strah pred ustvarjalnostjo

Meditativni akt