O polju neskončne svobode
Ugotovili smo, da je naše mišljenje in vedenje omejeno in ni pod našim direktnim nadzorom. Da bi razumeli, kako predpostavke determinirajo našo sedanjost in prihodnost, vpeljimo koncept polja možnosti. Domneve namreč opredeljujejo naše odzivanje, kaj bomo in česa ne bomo naredili v nadaljevanju, tj. polje možnih odzivov/percepcije. To polje predstavlja pokrajino omejitev, ki se skozi čas razvijajo in spreminjajo, kar ustvarja nove možnosti in nove domneve. Če bi govorili o Bogu, bi lahko govorili o vednosti vseh potencialov (potencia je moč), spoznavati boga (njegovo vednost neskončnosti) pa bi pomenilo, kako se ta pokrajina spreminja skozi čas in skozi različne kontekste. Pomenilo bi odkrivati potenciale lastne intence.
Naše nezavedne domneve tako izvirajo iz nevidnega polja možnosti in nemožnosti, ki obstaja tako na ravni individuuma kot na ravni kolektiva. Um je to polje kot multipliciteta vzorcev, ki skozi življenje vzniknejo in se s časom stabilizirajo v stanja atraktorjev, prav to pa so tudi naše domneve.
Struktura tega polja možnosti je zato direktna reprezentacija empiričnih procesov trial and error, o katerih smo govorili v prejšnji objavi. Na ravni možganov gre za procese »ožanja« možnosti, ki so tesno vezani na interakcijo med vzgojo in fiziološkimi procesi. Vsi ti procesi nas ohranjajo žive, za kar so poskrbeli procesi evolucije in učenja, predvsem z izgrajevanjem nevronske in kognitivne infrastrukture skozi princip najbolj uporabnih predpostavk. Nevronska struktura, o kateri govorimo, pa se ves ta čas obenem nahaja v večjih strukturah naše ekologije, npr. v kulturnem polju memov. Možgani so tako taka manifestacija kompleksnih povezav in kompleksnih predpostavk, ki jih med drugim oblikujejo naše veščine besedišča in spomina.
Da bi se torej lahko vedli drugače kot se sicer vedno znova in znova, moramo spremeniti osnovne izkušnje, torej, referenčne izkušnje. To so pretekle interpretacije in interpretacije preteklih izkušenj, ter interpretacije sedanjega dogajanja, ki so od prvih odvisne. Interpretacije namreč bazirajo na kontigentnih predpostavkah, ki smo jih sprejeli, ker so se zdele v določenem trenutku najbolj uporabne. Predpostavke o svetu in sebi tako determinirajo našo sedanjost in prihodnost. Ko vnovič pre-interpretiramo interpretirano preteklost, spreminjamo tudi pomen preteklih izkušenj ter podlago, kako bomo ravnali v prihodnosti. In to nam lahko uspe z postavljanjem dobrih vprašanj, ki se začenjajo z besedico zakaj. Na ta način pa spreminjamo pomene preteklih izkušenj, ki domujejo v nevidnem polju predpostavk.
Kot smo zapisali, je dobra pot samo-raziskovanje, ki je oblika, morda celo najvišja oblika meditacije. Ne gre za poglabljanje v globine podzavesti, ampak za spremembo diskurza. Za proces razumevanja nezavednih kontradikcij in sil, ki ohranjajo prihodnjo preteklost v status quo. Skozi meditacijo namreč zmanjšujemo intenziteto domnev, ki jih imajo te na zaznavo.
Kljub temu, da se odločitve o našem vedenju oblikujejo nezavedno na nekem drugem kraju (najbolj znano raziskavo o tem je opravil Benjamin Libet), da torej nimamo svobodne volje, imamo to, kar se imenuje agency. Seveda se jo moramo najprej naučiti uporabljati, kar je tudi dobro zato, ker so večji občutki kontrole (agency) povezani z blagostanjem. Naučiti se moramo prepustiti, da ima svobodna volja nas. Ta je volja same svobode, da misli.
Naše nezavedne domneve tako izvirajo iz nevidnega polja možnosti in nemožnosti, ki obstaja tako na ravni individuuma kot na ravni kolektiva. Um je to polje kot multipliciteta vzorcev, ki skozi življenje vzniknejo in se s časom stabilizirajo v stanja atraktorjev, prav to pa so tudi naše domneve.
Struktura tega polja možnosti je zato direktna reprezentacija empiričnih procesov trial and error, o katerih smo govorili v prejšnji objavi. Na ravni možganov gre za procese »ožanja« možnosti, ki so tesno vezani na interakcijo med vzgojo in fiziološkimi procesi. Vsi ti procesi nas ohranjajo žive, za kar so poskrbeli procesi evolucije in učenja, predvsem z izgrajevanjem nevronske in kognitivne infrastrukture skozi princip najbolj uporabnih predpostavk. Nevronska struktura, o kateri govorimo, pa se ves ta čas obenem nahaja v večjih strukturah naše ekologije, npr. v kulturnem polju memov. Možgani so tako taka manifestacija kompleksnih povezav in kompleksnih predpostavk, ki jih med drugim oblikujejo naše veščine besedišča in spomina.
Da bi se torej lahko vedli drugače kot se sicer vedno znova in znova, moramo spremeniti osnovne izkušnje, torej, referenčne izkušnje. To so pretekle interpretacije in interpretacije preteklih izkušenj, ter interpretacije sedanjega dogajanja, ki so od prvih odvisne. Interpretacije namreč bazirajo na kontigentnih predpostavkah, ki smo jih sprejeli, ker so se zdele v določenem trenutku najbolj uporabne. Predpostavke o svetu in sebi tako determinirajo našo sedanjost in prihodnost. Ko vnovič pre-interpretiramo interpretirano preteklost, spreminjamo tudi pomen preteklih izkušenj ter podlago, kako bomo ravnali v prihodnosti. In to nam lahko uspe z postavljanjem dobrih vprašanj, ki se začenjajo z besedico zakaj. Na ta način pa spreminjamo pomene preteklih izkušenj, ki domujejo v nevidnem polju predpostavk.
Kot smo zapisali, je dobra pot samo-raziskovanje, ki je oblika, morda celo najvišja oblika meditacije. Ne gre za poglabljanje v globine podzavesti, ampak za spremembo diskurza. Za proces razumevanja nezavednih kontradikcij in sil, ki ohranjajo prihodnjo preteklost v status quo. Skozi meditacijo namreč zmanjšujemo intenziteto domnev, ki jih imajo te na zaznavo.
Kljub temu, da se odločitve o našem vedenju oblikujejo nezavedno na nekem drugem kraju (najbolj znano raziskavo o tem je opravil Benjamin Libet), da torej nimamo svobodne volje, imamo to, kar se imenuje agency. Seveda se jo moramo najprej naučiti uporabljati, kar je tudi dobro zato, ker so večji občutki kontrole (agency) povezani z blagostanjem. Naučiti se moramo prepustiti, da ima svobodna volja nas. Ta je volja same svobode, da misli.
Komentarji
Objavite komentar