Pisane topike

Nadaljujem razmišljanje iz prejšnje objave. In ker se približujemo novemu letu bo razmišljanje povezano z novo željo, ki je želja za vse ljudi. Razumem, da so simptomi priložnost za meditacijo in razmišljanje o življenju in o svetu. Današnji politični simptomi nam govorijo o krizi, ki jo povzemajo štiri točke: brutalno nasilje, frustracije, dekompozicija, odsotnost strategije. So odraz dejstva, da je globalni kapitalizem zmagovalec, kar kaže vse večja neenakost. V svetu pa tudi ni nobene vizije onkraj zakona akumulacije kapitala, ki sicer vsak dan proizvaja presežek ljudi. Orjaško gmoto ljudi, ki zgolj tava v življenju, išče delo in usmeritev. A brez dela ni profita, ni denarja in ni možnost za preživetje. Obenem pa gre za resen problem kapitalizma, saj trenutni sistem presežka človeštva ne more kar potlačiti. Eden od načinov, kako rešiti tak demografski problem, bi bila seveda lahko velika vojna. Zato je še kako pomembna nova, pozitivna strategija, da do tega ne bi prišlo....

Danes, v teh prazničnih in mirnih dneh, zapisujem in povzemam nekaj idej, ki so v zvezi s krizami svetov, izhajajoč iz razmišljanj Alain Badiouja. Razmišljamo torej o krizah subjektivnosti. Najprej se zgodi, seveda, ujame nas v nekakšnem nepričakovanju kot slabo presenečenje z vsemi svojimi neobvladljivimi in nezmernimi posledicami. Z zmago afektov, depresije, strahovi, paniko in vsem tistem, kar filozofija prepoznava kot slabi odzivi na situacijo. Odzivi, ki se znajo le klanjati zmagi sovražnika. Naša naloga je zato misliti onkraj teh afektov: iti onkraj tesnobe, da bi dosegli točko mirnosti, lucidnosti in trdne odločnosti. Filozofija nas uči, da moramo reflektirati situacijo, ki se je pripetila svetu in se nanjo odzvati racionalno. Naše izhodišče pa so simptomi, ti naj bodo priložnost za meditacijo in razmišljanje o svetu. Odgovoriti moramo torej na vprašanje: v kakšnem svetu živimo, da se je nekaj sploh lahko zgodilo. Na vprašanje sveta pa se moramo odzivati z racionalnimi o...

Govorijo o obredih, iniciacijah, kako postati odrasel. In o družbi, ki je to izgubila, saj naj bi v preteklosti obstajali obredi in ker ti danes ne obstajajo več - ni več pravih moških in pravih žensk. In ker feministke očitno ne spadajo v kategorijo pravega, jih zato označijo za nore, militantne bojevnice, ki so postale že kar moškinje. Take in podobne raketne stavke izgovarjajo v mikrofone, popolnoma neizobraženo, umsko omejeno, a z njimi vseeno poučujejo ljudi, ker jim pač seksualno paše, kot bi rekel Freud, da svoje misli slišijo še od strokovnjakov z dvojnimi doktorati ter se jim kot dojenčki prepustijo v zibanje nekastriranosti. Take zgodbe se pač pojavljajo v Sloveniji, ki jih nato nadgradijo s posnemanjem isto mislečih iz širnega sveta, do katerega dostopajo preko youtuba ali še to ne, ker je treba znati prižgati računalnik. Sami sebe okličejo z doktorji, strokovnjaki, pravimi, neodvisnimi, najboljšimi, oh in sploh so prave petarde, zase rečejo, da so pravi falusi, saj znajo ...

Obstajajo filmi, ki so za naš čas, torej za čas, ki ga zaznamuje meglena in mrzla propaganda, v kateri ni možno ločiti med eno senčno silhueto in drugo senčno silhueto, med dobrim in slabim. To je tista bela megla zaradi, katere protagonist filma Insomnia (2002) Will Dormer ustreli svojega partnerja namesto morilca. ​ Nolanov drugi triler po Mementu je natanko za tak čas, saj mu uspe zastaviti boljše vprašanje, ki spodkoplje simuliranost, pisateljsko strateškost, ki podrobno načrtuje vsak vnaprejšnji dogodek. Film je zato pretresljiv, ker ve in zna razmišljati o razsežnosti sveta, ki danes preprosto ni na vidiku pogleda večine. Brez te najbolj osrednje razsežnosti pa smo ljudje zgolj avtomati propagande, ki nimajo nobene izbire. Taki ljudje se reaktivno in afektivno odzivajo na dražljaje kot zombiji, ki nimajo ničesar tam notri, zgolj nagonsko sovraštvo in prepoznavanje kdo paše kam, kdo je primeren in normalen, na koga stopiti, da bi prišli višje, koga nagraditi, ker je naš, ali ko...

V ponedeljek 16. 09. 2019 sem uspešno opravil zagovor magistrskega dela z naslovom Prehod iz votline: na Platonovi sledi in premierno predstavil nov kratek animiran film z naslovom Peščeni prehod . V tem zapisu bi rad na kratko povzel povedano in orisal temo, s katero sem se ukvarjal. Naj takoj na začetku povem, da je omenjeni animirani film nastal skozi konceptualno in likovno raziskovanje posebne izkušnje prehoda oziroma prehajanja. Posebne spremembe, ki jo lahko zelo dobro spozna kdorkoli, če je pripravljen vztrajati. O njej zelo veliko razmišljajo tudi filozofi. Ni naključje, da je bilo moje tokratno temeljno izhodišče znamenita Platonova prispodoba o votlini, ki govori o zelo posebnem prehodu. O nekem zelo sunkovitem, zelo nenadnem in radikalnem prehodu, ki ima celo status ontološkega odprtja . Ključno za razumevanje prispodobe je prav prehod, ki ga opravi filozof, ko potuje iz enega sveta v nek drug, resničnejši svet. Takšno izkušnjo sem želel na svoj asociativen način zgostit...