Zagovor tranzita
V ponedeljek 16. 09. 2019 sem uspešno opravil zagovor magistrskega dela z naslovom Prehod iz votline: na Platonovi sledi in premierno predstavil nov kratek animiran film z naslovom Peščeni prehod. V tem zapisu bi rad na kratko povzel povedano in orisal temo, s katero sem se ukvarjal.
Naj takoj na začetku povem, da je omenjeni animirani film nastal skozi konceptualno in likovno raziskovanje posebne izkušnje prehoda oziroma prehajanja. Posebne spremembe, ki jo lahko zelo dobro spozna kdorkoli, če je pripravljen vztrajati. O njej zelo veliko razmišljajo tudi filozofi. Ni naključje, da je bilo moje tokratno temeljno izhodišče znamenita Platonova prispodoba o votlini, ki govori o zelo posebnem prehodu. O nekem zelo sunkovitem, zelo nenadnem in radikalnem prehodu, ki ima celo status ontološkega odprtja. Ključno za razumevanje prispodobe je prav prehod, ki ga opravi filozof, ko potuje iz enega sveta v nek drug, resničnejši svet. Takšno izkušnjo sem želel na svoj asociativen način zgostiti v pripovedne in likovne fragmente in jih sestavil v tri sekvence, ki se gibljejo med svobodo, ujetostjo in dejanjem.
Sledi kratek pregled temeljev raziskovanja. Odgovor na začetno vprašanje, kako se lotiti novega dela, sem našel ravno v Platonovi prispodobi. Iz nje sem tako izhajal tematsko kot tudi strukturno. Ker je splošno znana je tokrat ne bom obnavljal, lahko pa rečem, da gre za natančen opis poti učenja. Da gre za metaforo edukacijske poti, ki nas vodi drugam, ven iz votline. Zunaj votline pa se razprostira modro nebo. Pri tem moramo zaupati procesu in temu, kar je dobro opisal slovenski režiser Miran Zupanič: "Nariši nebo in ptice bodo priletele same".
Od Platona smo se tako naučili, da je odprtost sveta nedoločljivost, ki je strukturno nujna in dokazljiva. Namreč nikoli ne bomo mogli vedeti vsega in nikoli ne bomo vedeli, česa še ne vemo. V tem spoznanju je mir in modrost. Filozofija zato ni intelektualno nakladanje, ampak pomeni ljubezen, ki na poseben način celi rano te metafizične odprtosti. In prav zato je filozofija meditacija.
Nebo je metafora za široko konceptualno odpiranje, ki je zelo dober začetek vsakega miselnega procesa, saj nas dviga nad utesnjenost temačne votline. V znanosti se imenujejo take raziskave, ki predvsem izvirajo iz človekove radovednosti in vedoželjnosti in mislim, da lahko celo rečemo, da gre za najpomembnejše raziskave, blue skies research, ki predstavljajo bazične temelje za kasnejše aplikativne raziskave.
Vendar ko pridemo do neba, je naša naloga, da se vrnemo nazaj v votlino. Moramo se vrniti, saj o svetu idej, ki se nahaja zunaj, lahko v resnici zgolj sklepamo po sencah, ki jih vidimo na steni.
Tokrat se tako vračamo s tremi izhodišči. Bogato realnost pa bomo skrčili na tisto, kar prepoznavamo kot bistveno. Te začetne izhodiščne koordinate so prve ptice na nebu.
Ob spustu v temačno brezno se moramo danes predvsem soočiti z votlino kapitalizma. V drugem poglavju teoretičnega dela sem se navezal na analizo svetovnega sistema ameriškega sociologa Immanuela Wallersteina, ki je pred kratkim v starosti 88 let preminil.
Ujetost v iluzije je namreč, preden je psihološka travma, objektivna historično socialna determiniranost. In ko govorimo o kapitalizmu imamo v mislih predvsem železni zakon neskončne akumulacija kapitala. V njegovem bistvu se nahaja notranja kontradikcija, ki generira nove kontradikcije te pa nujno vodijo v strukturno krizo.
Medtem ko je Platonova ideje anagoge potovanje in odkrivanje novih možnosti in novih horizontov družbenega življenja je življenje v kapitalizmu tako, kot ga je opisal Wallerstein: »V našem sedanjem sistemu je primat nenehne akumulacije kapitala tisto, kar zagotavlja neenakopravnost in potemtakem nujno tudi odsotnost resnične demokratične udeleženosti pri kolektivnem odločanju«. Resna edukacija je zato emancipatorni projekt, ko začnemo počasi spoznavati sam ustroj delovanja kapitalistične votline.
To je še posebej pomembno danes, ker živimo sredi tega tranzicijskega obdobja, ko stara oblika kapitalizma prehaja v fazo post-kapitalizma in post-humanizma. Vsak sistem namreč doseže svojo končno fazo življenja, ko nastopi sistemsko stanje kaosa, zaradi katerega so vsi ljudje v splošni zmedenosti in objektivni nevednosti, kaj se dogaja v svetu. Vsi akterji so namreč ujeti v konstantno divje nihanje, ko ni mogoče ničesar predvideti.
Ob množici wicked problemov, bi tokrat omenil samo tri sistemske trende, ki so kot rečeno strukturni kapitalizmu. To so globalno višanje mezd, višanje davkov in krivulja izčrpavanja pogojev za preživetje, ki je posledica dejstva, da uničevanje biosfere prinaša dobiček. Odzivi kapitala na zmanjševanje profita pa so med drugim: neoliberalne reforme in kar je še hujše: mafijsko načelo s težnjo po legalni formalnosti.
A v tem času bifurkacije sistema postanejo ključni dejavnik minimalne, majhne spremembe, ki bodo določile usmeritev novega sistema. Resnično, danes je čas za etična vprašanja, ki od vsakega posameznika zahtevajo, da premisli, kako živeti. Zadnje poglavje je o tem, kaj storiti, kakšen odnos moramo zavzeti do kaotičnih sprememb. Obrnil sem se na tretje izhodišče, ki je filozofski razmislek o sami naravi realnosti. Izhajal sem iz koncepta tranzita, ki ga je razvijal Mario Perniola. Pa tudi koncept večnega vračanja in Nietzchejev Amor fati. Ker gre za kompleksne koncepte, ki potrebujejo svoj čas razvoja, bi vas povabil k branju.
A preprost odgovor bi bil: vztrajajmo v učenju, kot ga je razumel Platon.
Naj takoj na začetku povem, da je omenjeni animirani film nastal skozi konceptualno in likovno raziskovanje posebne izkušnje prehoda oziroma prehajanja. Posebne spremembe, ki jo lahko zelo dobro spozna kdorkoli, če je pripravljen vztrajati. O njej zelo veliko razmišljajo tudi filozofi. Ni naključje, da je bilo moje tokratno temeljno izhodišče znamenita Platonova prispodoba o votlini, ki govori o zelo posebnem prehodu. O nekem zelo sunkovitem, zelo nenadnem in radikalnem prehodu, ki ima celo status ontološkega odprtja. Ključno za razumevanje prispodobe je prav prehod, ki ga opravi filozof, ko potuje iz enega sveta v nek drug, resničnejši svet. Takšno izkušnjo sem želel na svoj asociativen način zgostiti v pripovedne in likovne fragmente in jih sestavil v tri sekvence, ki se gibljejo med svobodo, ujetostjo in dejanjem.
Sledi kratek pregled temeljev raziskovanja. Odgovor na začetno vprašanje, kako se lotiti novega dela, sem našel ravno v Platonovi prispodobi. Iz nje sem tako izhajal tematsko kot tudi strukturno. Ker je splošno znana je tokrat ne bom obnavljal, lahko pa rečem, da gre za natančen opis poti učenja. Da gre za metaforo edukacijske poti, ki nas vodi drugam, ven iz votline. Zunaj votline pa se razprostira modro nebo. Pri tem moramo zaupati procesu in temu, kar je dobro opisal slovenski režiser Miran Zupanič: "Nariši nebo in ptice bodo priletele same".
Od Platona smo se tako naučili, da je odprtost sveta nedoločljivost, ki je strukturno nujna in dokazljiva. Namreč nikoli ne bomo mogli vedeti vsega in nikoli ne bomo vedeli, česa še ne vemo. V tem spoznanju je mir in modrost. Filozofija zato ni intelektualno nakladanje, ampak pomeni ljubezen, ki na poseben način celi rano te metafizične odprtosti. In prav zato je filozofija meditacija.
Nebo je metafora za široko konceptualno odpiranje, ki je zelo dober začetek vsakega miselnega procesa, saj nas dviga nad utesnjenost temačne votline. V znanosti se imenujejo take raziskave, ki predvsem izvirajo iz človekove radovednosti in vedoželjnosti in mislim, da lahko celo rečemo, da gre za najpomembnejše raziskave, blue skies research, ki predstavljajo bazične temelje za kasnejše aplikativne raziskave.
Vendar ko pridemo do neba, je naša naloga, da se vrnemo nazaj v votlino. Moramo se vrniti, saj o svetu idej, ki se nahaja zunaj, lahko v resnici zgolj sklepamo po sencah, ki jih vidimo na steni.
Tokrat se tako vračamo s tremi izhodišči. Bogato realnost pa bomo skrčili na tisto, kar prepoznavamo kot bistveno. Te začetne izhodiščne koordinate so prve ptice na nebu.
Ob spustu v temačno brezno se moramo danes predvsem soočiti z votlino kapitalizma. V drugem poglavju teoretičnega dela sem se navezal na analizo svetovnega sistema ameriškega sociologa Immanuela Wallersteina, ki je pred kratkim v starosti 88 let preminil.
Ujetost v iluzije je namreč, preden je psihološka travma, objektivna historično socialna determiniranost. In ko govorimo o kapitalizmu imamo v mislih predvsem železni zakon neskončne akumulacija kapitala. V njegovem bistvu se nahaja notranja kontradikcija, ki generira nove kontradikcije te pa nujno vodijo v strukturno krizo.
Medtem ko je Platonova ideje anagoge potovanje in odkrivanje novih možnosti in novih horizontov družbenega življenja je življenje v kapitalizmu tako, kot ga je opisal Wallerstein: »V našem sedanjem sistemu je primat nenehne akumulacije kapitala tisto, kar zagotavlja neenakopravnost in potemtakem nujno tudi odsotnost resnične demokratične udeleženosti pri kolektivnem odločanju«. Resna edukacija je zato emancipatorni projekt, ko začnemo počasi spoznavati sam ustroj delovanja kapitalistične votline.
To je še posebej pomembno danes, ker živimo sredi tega tranzicijskega obdobja, ko stara oblika kapitalizma prehaja v fazo post-kapitalizma in post-humanizma. Vsak sistem namreč doseže svojo končno fazo življenja, ko nastopi sistemsko stanje kaosa, zaradi katerega so vsi ljudje v splošni zmedenosti in objektivni nevednosti, kaj se dogaja v svetu. Vsi akterji so namreč ujeti v konstantno divje nihanje, ko ni mogoče ničesar predvideti.
Ob množici wicked problemov, bi tokrat omenil samo tri sistemske trende, ki so kot rečeno strukturni kapitalizmu. To so globalno višanje mezd, višanje davkov in krivulja izčrpavanja pogojev za preživetje, ki je posledica dejstva, da uničevanje biosfere prinaša dobiček. Odzivi kapitala na zmanjševanje profita pa so med drugim: neoliberalne reforme in kar je še hujše: mafijsko načelo s težnjo po legalni formalnosti.
A v tem času bifurkacije sistema postanejo ključni dejavnik minimalne, majhne spremembe, ki bodo določile usmeritev novega sistema. Resnično, danes je čas za etična vprašanja, ki od vsakega posameznika zahtevajo, da premisli, kako živeti. Zadnje poglavje je o tem, kaj storiti, kakšen odnos moramo zavzeti do kaotičnih sprememb. Obrnil sem se na tretje izhodišče, ki je filozofski razmislek o sami naravi realnosti. Izhajal sem iz koncepta tranzita, ki ga je razvijal Mario Perniola. Pa tudi koncept večnega vračanja in Nietzchejev Amor fati. Ker gre za kompleksne koncepte, ki potrebujejo svoj čas razvoja, bi vas povabil k branju.
A preprost odgovor bi bil: vztrajajmo v učenju, kot ga je razumel Platon.
Komentarji
Objavite komentar