Krize sveta

Danes, v teh prazničnih in mirnih dneh, zapisujem in povzemam nekaj idej, ki so v zvezi s krizami svetov, izhajajoč iz razmišljanj Alain Badiouja. Razmišljamo torej o krizah subjektivnosti.

Najprej se zgodi, seveda, ujame nas v nekakšnem nepričakovanju kot slabo presenečenje z vsemi svojimi neobvladljivimi in nezmernimi posledicami. Z zmago afektov, depresije, strahovi, paniko in vsem tistem, kar filozofija prepoznava kot slabi odzivi na situacijo. Odzivi, ki se znajo le klanjati zmagi sovražnika.

Naša naloga je zato misliti onkraj teh afektov: iti onkraj tesnobe, da bi dosegli točko mirnosti, lucidnosti in trdne odločnosti. Filozofija nas uči, da moramo reflektirati situacijo, ki se je pripetila svetu in se nanjo odzvati racionalno. Naše izhodišče pa so simptomi, ti naj bodo priložnost za meditacijo in razmišljanje o svetu. Odgovoriti moramo torej na vprašanje: v kakšnem svetu živimo, da se je nekaj sploh lahko zgodilo. Na vprašanje sveta pa se moramo odzivati z racionalnimi odgovori, ki se oblikujejo skozi refleksijo. Filozofija namreč ni prilagajanje svetu, ampak je na sledi: "preobražajte [se] z obnovo svojega uma".

Prav zato ne moremo prezreti refleksije globalne pošasti neenakosti, kriz in vojn, ki deli 264 ljudem tega sveta toliko bogastva, kot ga ima preostalih 7 milijard ljudi iz celega sveta. Neenakost ni bila nikoli v zgodovini  tako zaostrena kot je danes, ker v srcu tega sistema leži njegova znanstvena definicija: več in več neenakosti. Vse države tega sveta mrzlično želijo ostati na svetovnem trgu. Stare, tradicionalne politične delitve na levo in desno, ki jih ohranja samo še propaganda, pa so postale le abstrakcija, ki jo povezuje maksima ohranjanja pošasti.

Stare meje so torej prekoračene, spodkopane in razveljavljene z dejstvom, ki mu sledijo vsi politiki in vse vlade: prihodnost človeštva pozna samo eno pot, to je pot globalnega kapitalizma.

Res pa je tudi, da zahodne politične oligarhije izgubljajo kontrolo nad kapitalistično mašino, saj se globalni kapitalizem ne zanima za uničevalne posledice, ki se dogajajo v posameznih državah. Še kako pa posledice skrbijo ljudi, ki se nanje največkrat odzivajo s frustracijo, uporom, tesnobo, zmedo.

Politika je danes izraz vseh teh razlik v enem samem sistemu, ki učinkuje na ljudi - jih disorientira, skoraj nihče si ne zna predstavljati jasno in smiselno smer sveta oz. nihče ne razmišlja o strateški viziji prihodnosti, ki bi negovala smotrnost življenja. Nič nenavadnega, da ravno v takšni situaciji, velik, nezamerljiv del ljudi išče odgovore. Problem pa nastane, ker odgovore iščejo v napačnih novostih, iracionalnih vizijah ali v vračanju k mrtvim tradicijam.

V svetu globalne totalitete so učinki izgubljenosti posledica, da nihče ne zna jasno opredeliti, kakšno bi bilo smiselno, smotrno življenje, kaj bi bili cilji in vizija človeštva. Prav v odsotnosti vizije ljudje iščejo odgovore v ponarejenih novostih ali v propadlih tradicijah. Skratka v iracionalnih odgovorih.

Vzpenjajoče nove politične figure pa največkrat opredeljuje paradoksalen izraz "demokratični fašizem". Politične figure, ki sicer delujejo znotraj demokratičnega konteksta, namreč izkazujejo fašistične karakteristike in tendence, kot je rasizem, šovinizem, nasilje, sovraštvo do intelektualcev, popolno zaničevanje logike in racionalnosti. Jezik namreč nima več funkcije pojasnjevanja, argumentacije, ampak služi zgolj kot sredstvo za manipulacijo afektov in čustev ljudi. Patologija in vulgarnost nas zato ne presenečata.

Izgleda, kot da je govorjenje brez omike in vesti ljudem nekaj novega ali nekaj po čemer so hrepeneli ves ta čas, ko so jih omejevale verige "spoštovanja". Končno, si mislijo, lahko prestopimo meje, nehamo trpeti omejitve, končno lahko storimo nekaj perverznega, česar prej nisem smela ali si nisem dovolil. A navideznega in zmedenega upora proti starim gospodarjem ne bi smeli sprejeti tako prehitro. Morda res kaže voljo, da nekaj spremenimo, vendar je ta volja v istem trenutku zasukana nazaj v obrambni mehanizem acting out. Tega pa, še posebej, ko gre za globoke rane, ista oseba pri sebi ne prepozna. Seveda, ljudje si želijo novosti, hrepenijo po tistem trenutku anticipacije novega, zaradi katerega pozabijo vsa stara bremena, občutek nadgradnje, kot tudi radi opazujejo zelen stolpec, ki označuje nadgradnjo računalniškega programa, sistema. A še zdaleč niso vse posodobitve dobre, vse nadgradnje in vse novosti zares niso dobre. Velikokrat gre zgolj za simulakre, začasne varke, ki odžirajo moč za resnične in dolgoročne spremembe, novosti ali inteligentne izboljšave.

Dekompozicija starega izhaja iz želje, da bi našli občutek živosti, da bi nekaj spremenili.
Na žalost zapade v lastno past in prehitro neha vztrajati v razkrivanju, analizi travmatičnega, realnega. Prav zato lahko pripelje do še hujšega novega. To pa je že struktura histeričnega diskurza. Brezglav upor namreč ni sposoben novih vizij in ne dopušča prostora za Idejo.


Zdi se, kot da je nacionalizem, seksizem, rasizem, nasilnost in navijanje za privatne lastnine danes nekaj novega. Zdi se kot, da je razmerje suženj-gospodar, aroganca in neotesanost neka nova pogrešena novost ali izum. V tem svetu se zdi, kot da je suženjstvo novost, nova prava poslovna ideje, ki bo zagotovila še večji profit. Čeprav gre v resnici za depresivno vračanje k najbolj grozljivimi tradicijami. Vse okoli nas je zato polno umetnih, fake, ponarejenih predelav starega kot novo. Gnilih karamboliranih avtomobilov, ki so prebarvani s svežo, neomadeževano belo barvo, brez prask in umazanije. Vsaj tako je videti.


Namesto videza novosti nam Badiou ponudi štiri dialektične termine, ki povzemajo krizo:
1. brutalno in slepo nasilje; kult uspeha na račun drugih, boj proti vsem za dominantno pozicijo
2. dekompozicija starega političnega razreda, pojav novega - demokratičnega fašizma, fake novosti in nesigurnost prihodnosti
3. frustracije:
4. odsotnost politične strategije

O prvih dveh smo pravkar pisali, na vrsti sta zadnji dve točki.

Frustracije spremlja grozljiv občutek izgubljenosti, strahu pred prihodnostjo in občutek brezizhodnosti. Ta se pojavlja predvsem med revnimi, delavci brez dela, znotraj frakcije srednjega razreda. Prav odsotnost orientacije, stabilnosti, in prisotnost občutkov praznine, ki je ostala tam, kjer je star svet propadel in kjer ni nastal nov, je generalni opis današnje situacije. Prav tako tudi odsotnost politične strategije ali vizije, kar bi lahko poimenovali politika brez alternative. Nenehna propaganda ni več opevanje sistema, ampak je splošno sprejeto dejstvo, da alternativna socialna organizacija ni možna. Gre za redukcijo dvojega na eno.

Sodobna subjektivnost ima štiri oblike: biti lastnik; biti delojemalec in potrošnik hkrati; biti na trgu dela in na trgu produktov (subjekt je tako razpet med dvema trgoma dela in produkta); biti zares reven kmet (kot so v Afriki), biti nihče.

Badiou opozarja, da nam mora biti ta slika sveta popolnoma jasna: verjetno je 3 milijarde ljudi na tem svetu v poziciji, da niso čisto nič. Govorimo torej o distribuciji subjektivnosti, ki jo v enost povezuje distribucija denarja. Kapitalizem pa ni sposoben ustvariti delovnih mest za vse, pa čeprav morajo zaposleni delavci nenehno presegati in podaljševati svoj delovni čas.

Danes imamo tako iz perspektive kapitalizma presežek ljudi, ki je brez cilja in brez razloga za obstoj.


Kaj storiti?

Postaviti se na aktivno stran iskanja nove subjektivnosti, za razsvetljenstvo, ki se želi orientirati k drugačnim načinom bivanja, ki bodo zunaj obstoječe logike sistema. Vračanje mora biti temeljito, prebiti se moram k začetni kontradikciji - od enega k dvema. Naloga je torej v tem, da oblikujemo tla, konstruiramo (politično) orientacijo, ki bo šla onkraj zakonov sveta kot je. To vsekakor ni jasno početje, ampak je blizu formuli: realno je nemožno. Kritika in upor nista dovolj, saj je potrebno afirmirati nov začetek, ki se zdi tostran sveta nemogoče. Vračanje mora biti zato ustvarjanje nečesa novega. Vprašanje je, kako oblikovati  pogoje za vrnitev k začetni fundamentalni izbiri med dvema potema. Dve tendenci sta: univerzalnost in egalitarnost in na drugi strani identiteta in hierarhija. In prav to je bistvo politike. V trenutku namreč, ko ostane samo ena možna pot, izgine demokracija in izgine sama realnost. Vrnitev politike je vrnitev k obstoju fundamentalne odločitve. Prav to je politična gesta, je gesta dialektike par excellence.






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom