Pisane topike

Potuje nekaj, nekje po skrivnostni topologiji pomenov. Kaj potuje in kaj je skrivnostna topologija, ki jo nekateri celo slutijo, a ne morejo zgrabiti s svojimi mislimi, ker je njihova misel namreč odvisna od topologije. To pa se morda lahko tudi obrne, da misli spremenijo pokrajino pomenov, ker pokrajina misli z nami. Brez nas ne bi obstajala. Torej ni tako skrivnostna, da bi jo imenovali kolektivna podzavest, kjer se zbirajo črni oblaki in od koder izvirajo univerzalni stereotipi, ups, hočem reči arhetipi. Ideje, kot so arhetipi namreč niso biološko vpisane v naše možgane, kot ne obstajajo predeli za tipična čustva in ne zverinski limbični sistem iz pradavnine ala triune brain. Ali se potem od tam res ne izraža človekov nezavedni jaz? Tisti jaz, ki išče ekspre-sijo za svojo depre-sijo? Morda sedi tam le podzavestni jaz, ki brezpogojno sprejema impre-sijo. Ta pa vpliva nanj tako, da kupi najnovejšo salamo. Sveže zaklano in dobro ubrano, posušeno na burji in s soljo za-večno nasi...

Prejšnji teden sem bil začuden in presenečen, ker sem skoraj na vsakem koraku poslušal o cepljenju. Kar naenkrat je celo državo začelo skrbeti zdravje vsakega odraslega posameznika, otrok in starostnikov. Potem je prišla vesela novica: če je bila prej katastrofalna in najnižja precepljenost v zgodovini, se je zgodilo, da bo zdaj cepiva zmanjkalo. Potem so nekateri rekli: nekdo bo zaslužil. Ampak to je vse brezveze. V istem tednu sem izvedel za dve smrti - ne daleč. Ena tragična bolezen, druga napaka pri rutinski operaciji. Potem je nekdo rekel: privošči si vsakodnevni sprehod. Za nas je že prepozno. In ko so vsi mediji gostili razprave, se je oglasil vsaj en gost, ki je razmišljal sistemsko. Zakaj? Ker smo v sistemih in ker smo sistemski. Vendar nismo sistem. Imunski sistem je logično najprej sistem, zato bi bilo dobro vedeti, kaj o sistemih. In kdo danes razmišlja o sistemih? V javnem diskurzu o tem že niso govorili, ne pa da bi prakticirali. Potem bi brali knjige in to bestsell...

Že dolgo časa nisem nič napisal, kar pomeni, da je že čas za malo zabave. Pri nas so javni zavodi polni strokovnjakov z dvojnimi doktorati. Kot je navadno za tukaj, pa imajo sodelavci med sabo ne najboljše odnose. Zato vabijo druge strokovnjake, da bi jim predavali, kako jih izboljšati. Tako na primer pride gospa z veliko znanja in jim reče: "Na svetu obstajajo samo 4 jasno določene kategorije ljudi. Vi spodaj, moji priljubljeni poslušalci, povejte mi kam spadate? Kategorije so naslednje ali ste kolerik, depresivc, žolčnik in pa blatnik." 30 let starejša gospa v publiki vpraša:"Spoštovana, predavateljica! Jaz menim, da sem nekje vmes. Torej blatno-depresivni žolč z občasno kolero." Gospa Žolčnik ji odogovori: "To ni mogoče, vi ste v svoji naravi samo ena kategorija. Vse to kar govorite. Pa to je noro! (prijazen nasmeh). Sej vem.... Tako so vas naučili! Hoteli so vas spremeniti. To niste vi, prava Vi, gospa, gospa. Vi ste....." gospa dokončna s...

Umetniški kolektiv iocose sestavljajo štirje umetniki: Cremonesi (Brescia, Italija), Filippo Cuttica (London, Velika Britanija), Davide Prati (Berlin, Nemčija) and Paolo Ruffino (London, Velika Britanija). Kot piše na njihovi spletni strani, delujejo skupaj že od leta 2006 naprej. Zanima jih raziskovanje trenutka, ki nastopi po uničenju sveta. Preko umetniških del napovedujejo prihodnost in opazujejo kako se realne slabe in netočne napovedi vedno znova zrušijo. Prihodnost si namreč ne predstavljajo tako, kot jih slikajo in prikazujejo utopične ali distopične pripovedi, ampak verjamejo, da se bo prihodnost odvila nekje vmes, kar bomo sprejeli zgolj kot navadno vsakdanjost. Kot nekaj nič posebnega. To kratko besedilo bom spisal z oporo na treh projektih, ki so jih izvedli. Prvi je Sunflower Seeds on Sunflower Seeds iz leta 2011, drugi Spinning the planet iz leta 2013 in zadnji je video In the long run iz leta 2010. Glavna ideja prvega projekta je: “What you see is not wh...

  Vittore Carpacci: Vrnitev ambasadorjev na angleški dvor - cikel slik Legenda svete Uršule Na svetu dnevno nastaja ogromno število oblik pripovedi. Žanri se cepijo na najrazličnejše smeri, da bi lahko ujeli tisto, kar človek išče z zgodbami. Pripovedi so namreč za ljudi, za vse ljudi, saj nam pomagajo pri soočenju s tokovi življenja. So reprezentacije, ki izražajo izkušnje življenja v svetu, kjer je vse v fluksu, v trenutkih napetosti in v času umiritve. Miti, legende, pravljice, kratke zgodbe, drame, tragedije, komedije, pantomime, slike, filmi, dnevne novice in pogovori so del neskončnih form izraza, ki prenašajo pripoved. Zgodbe predstavljajo pomembne temelje, kar lahko vidimo preko družinskih in avtobiografskih zgodb vse do narodnih in zgodovinskih pripovedi. Če tudi so splošno prisotne skoraj povsod, izkazujejo pomembno kvaliteto sveta. Vprašanje kaj lahko o njih povemo bo zato vedno aktualno, saj se dotika tega kar filozofi uma imenujejo qualia, to je tisti izkustven...