Cepljenje za reveže

Prejšnji teden sem bil začuden in presenečen, ker sem skoraj na vsakem koraku poslušal o cepljenju. Kar naenkrat je celo državo začelo skrbeti zdravje vsakega odraslega posameznika, otrok in starostnikov. Potem je prišla vesela novica: če je bila prej katastrofalna in najnižja precepljenost v zgodovini, se je zgodilo, da bo zdaj cepiva zmanjkalo. Potem so nekateri rekli: nekdo bo zaslužil. Ampak to je vse brezveze. V istem tednu sem izvedel za dve smrti - ne daleč. Ena tragična bolezen, druga napaka pri rutinski operaciji. Potem je nekdo rekel: privošči si vsakodnevni sprehod. Za nas je že prepozno. In ko so vsi mediji gostili razprave, se je oglasil vsaj en gost, ki je razmišljal sistemsko. Zakaj? Ker smo v sistemih in ker smo sistemski. Vendar nismo sistem.
Imunski sistem je logično najprej sistem, zato bi bilo dobro vedeti, kaj o sistemih. In kdo danes razmišlja o sistemih? V javnem diskurzu o tem že niso govorili, ne pa da bi prakticirali. Potem bi brali knjige in to bestsellerje (!), saj edino tako lahko nekaj vznikne.
Bojda niti znanost nič ne ve - ker se neprestano nekaj spreminja, eni pravijo eno, drugi tisto. Potem se pa moramo postaviti na stran. Postavljanje na pripravljena mesta pa je vedno osnova ideologije in nenazadnje manipulacije. Ta se začne z postavitvijo človeka na že vnaprej oblikovano mesto, potem ga samo še vodimo oz. bolj natančno rečeno vodi se kar sam. Druga beseda za opisan proces je oblikovanje subjektivnosti. Torej še zdaleč ni res, da obstajajo 4 kategorije ljudi, kot jih danes predavajo na javnih zavodih sklicujoč se na starodavno znanost Hipokrata in Galena.
Ko sedimo tam pred tv, točno kjer moramo biti, pozabljamo na druga mesta. Sistemskost pa so korelacije mest in ko to spregledamo dobimo nekaj, kar je lahko prodorno. Pomembno je namreč integrativno povezovanje.
Kompleksni sistem potrebuje kompleksno razmišljanje in obravnavo ne pa obliž iz steklene pene.
Tako se začne pomirjajoče in zdravilno razlaganje, ne pa napad in lov na ljudi kot na afriške živali.
Tudi himalajski črni bik pod goro Shiva se brez izjeme vsak dan mirno pase, ker čuti, da je sveta žival.
Potem, ko bi se kortizol spustil, bi lahko nadaljevali.
Ljudi bi poslali domov, da bi se malenkost spočili. Prenehala bi se tv tekmovanja v hujšanju, skrajšali bi se delavniki. Takrat bi lahko dobro spali, ne pa pozabljali globoko dihati.
Jedli bi rastlinsko hrano, ne pa dva dni star sendvič s sirom in procesirano salamo.
Potem bi se smejali, ne pa jokali.
Ker bi lahko peli,
kot ptički v gozdu.
Doma in s kreativnimi mislimi na obzorju.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom