Pripoved z Barthesom 1. del

 

Vittore Carpacci: Vrnitev ambasadorjev na angleški dvor - cikel slik Legenda svete Uršule

Na svetu dnevno nastaja ogromno število oblik pripovedi. Žanri se cepijo na najrazličnejše smeri, da bi lahko ujeli tisto, kar človek išče z zgodbami. Pripovedi so namreč za ljudi, za vse ljudi, saj nam pomagajo pri soočenju s tokovi življenja. So reprezentacije, ki izražajo izkušnje življenja v svetu, kjer je vse v fluksu, v trenutkih napetosti in v času umiritve. Miti, legende, pravljice, kratke zgodbe, drame, tragedije, komedije, pantomime, slike, filmi, dnevne novice in pogovori so del neskončnih form izraza, ki prenašajo pripoved. Zgodbe predstavljajo pomembne temelje, kar lahko vidimo preko družinskih in avtobiografskih zgodb vse do narodnih in zgodovinskih pripovedi. Če tudi so splošno prisotne skoraj povsod, izkazujejo pomembno kvaliteto sveta. Vprašanje kaj lahko o njih povemo bo zato vedno aktualno, saj se dotika tega kar filozofi uma imenujejo qualia, to je tisti izkustveni "kako je", ko nekaj doživljamo.

Lahko bi se sicer že zaustavili pri prvem skromnem opisu, a sem se tokrat odločil raziskati temo s pomočjo eseja, ki ga je napisal Roland Barthes z naslovom An introduction to the Structural Analysis of Narrative leta 1966. V njem si zamisli hipotetični model deskripcije, da bi našel odstopanja in principe, ki vladajo v neskončnem in pluralnem številu pripovedi. Namesto, da bi pripoved razumel kot naključni asemblaž dogodkov, ki je odvisen od talenta umetnika, se odloči, da bo šel po poti proti skupni strukturi, ki bi jo lahko analizirali. Analiza strukture pripovedi tako temelji na deduktivnem postopku podobno kot lingvistična teorija, ki jo je razvil Ferdinand de Saussure. Barthes torej nadaljuje razmišljanje na podlagi, ki so jo postavili lingvisti. Literature namreč ne gre razumeti brez asociacije na jezik, ki ga lahko vidimo ne samo kot sredstvo, ampak tudi kot ogledalo strukture literature.

Pripoved pa je več kot vsota njenih stavkov. Onkraj povedi leži diskurz z vsemi svojimi pravili in kategorijami organizacije podobno, kot jih imajo npr. glagoli. Tako od lingvistov prevzame koncept ravni deskripcije, ki izpostavlja načine kako vsak pomenski sistem vzpostavlja svojo organizacijo. Podobno kot ima poved več ravni, ki si stojijo v hierarhičnem razmerju, lahko govorimo v pripovedni teoriji o ravneh vsake pripovedi. V teorijah so se tako vzpostavila različna pojmovanja in delitve. V retoriki poznamo razlikovanje med dispositio in elocutio, v skladu z ruskimi formalisti in njihovi dvojici fabula/siže govorijo nekateri teoretiki o razliki med zgodbo in diskurzom. Barthes pa predlaga tro-ravninski sistem vsake pripovedi, kjer se prepletajo funkcije, dejanja in naracija. Pri tem nastaja pomen šele tam, kjer so ravni prepletene med seboj (integrativna relacija) in ne na ravni iste relacije (distribucijska relacija). Prav zato se nam pomen ob branju, ki ne poteka samo od besede k besedi, neprestano izmika, saj nastaja na način progresivne integracije več pripovednih ravni.
Vsak sistem sestavljajo kombinacije enot, ki sestavljajo določene razrede, zato je prvi korak določitev najmanjših enot pripovedi. Poimenovali so jih že ruski formalisti. To so funkcije (oz. pomeni), ki v korelacijah povezujejo elemente v kategorije. Lingvistično jedro funkcije je vsebina, dobesedni pomen oz. označenec, ki pa je na diskurzivni ravni konotativen, sestavljen še iz drugih lahko zelo različnih označevalcev. Znotraj diskurza zagotavljajo funkcije elementu soodvisnost z drugimi elementi in delu kot celoti.

Narava funkcije je kot seme, ki čez nekaj časa tudi dozori. Tako lahko pisatelj na začetku pripovedi predstavi nek detajl, ki kasneje v zgodbi odigra pomembno vlogo. V tej perspektivi je v umetniški pripovedi vse funkcija. Za razliko od vsakdanjega življenja je namreč vse pomembno, saj dobi pomen kljub trivialnosti in absurdnosti. Umetnost, pravi Barthes, je zato čisti sistem brez informacijskega šuma in odvečnih elementov.

Funkcionalne enote lahko nato ponovno razdelimo po principu teorije ravni, torej na distribucijsko in integrativno. Na prvi določimo indikatorje, indice (indeksi), ki se povezujejo na višje ravni paradigmatske osi. To so bolj razpršeni koncepti, ki jih težje določimo in ki nosijo informacije o identiteti likov, atmosferi ipd. Medtem se funkcije, ki so druga raven, v besedilu oddaljujejo na sintagmatski osi metonimije. Na tej osi Barthes razdeli funkcije po pomembnosti dogodka na nuclei in catalyses funkcije. Prvi so takšna dejanja, ki imajo velik vpliv na potek in smer zgodbe, saj odpirajo, ohranjajo ali razrešujejo negotovosti. Med njimi pa nastaja prostor, ki je lahko bolj ali manj napolnjen z manjšimi dogodki in opisi. Tukaj so za bralčevo oporo, počitek in občutek sigurnosti. Če so prvi pomembni za zgodbo, so drugi ključni za diskurz, saj ustvarjajo napetosti, ustvarjajo hitrost in ritem in imajo vlogo fatične funkcije, torej ohranjajo stik z bralci. Manjše skupine sestavljajo sekvence nuclei funkcij, ki se med seboj povezujejo z logičnimi relacijami. Pri tem je lahko vsaka takšna (mikro)-sekvenca potencialno ne-vsa in kot takšna lahko prekine trivialno zaporedje z nepričakovanim dogodkom. Struktura tako poteka od najnižjih do višjih funkcij in do ravni dejanj, ki spodnjim dajejo pomen.

Tu ta zapis končujem. Mislim, da je vredno dobro premisliti predstavljen sistem razumevanja pripovedi, saj bi ga lahko razširili na vse razsežnosti realnosti. Realnost bi lahko razumeli kot mreže, ki se povezujejo v vzporedne in vertikalne smeri. Takšne mreže označevalcev si lahko predstavljamo kot določene oblike (design), ki se s časom spreminjajo, preoblikujejo ter razprostirajo v neskončnost, ker so nedokončane. Podobne iztočnice za tako sistemsko konceptualizacijo bi lahko iskali na področjih kot so na primer genetika, biologija, psihologije, sociologija itd. Razumevanje takih sistemov bi nam bilo v veliko pomoč pri analizi drugih pripovedi in pri razvijanju lastnih zgodb. Vse te mreže namreč prečijo človeka, ki postaja njihov učinek. Sam pa poskuša bolj ali manj osmisliti ta dogajanja, čeprav je pri tem neuspešen, ker se spontano zanaša na folk psihologijo. Enako je lahko s pripovednimi osebami.