Tesnoba in poti preseganja

Tesnoba je občutek nemira, ki ga občutimo, ko se soočimo z negotovostjo sveta in vprašanjem, kdo smo ali kako nas vidijo drugi. Po Lacanu izhaja iz manka biti – občutka, da nekaj manjka, ker jezik nikoli ne more popolnoma zajeti naše biti. Mitični padec v jezik (odtujenost) nas loči od celovitosti, kar ustvari manko biti, ki ga poskušamo zapolniti z ideali. Tesnobo bi lahko razumeli tudi kot produkt simbolnih, miselnih procesov, tisti ostanek, ki ga mišljenje ustvarja in ga nikoli ne ujame. Vendar pa ta ni samo lingvistični učinek, temveč je življenju inherentno eksistencialno brezno, kjer zavest o lastni ranljivosti vzbuja tesnobo, izgubljenost in absurdnost. Ker smo izvrženi iz samega sebe in vrženi v eksistenco, vedno v odvisnost od Drugega, prevzamemo ideale, ki naj bi nam priskrbeli pripoznanje naše identitete. Tukaj govorimo o temeljnem pogoju zavesti - konstitutivni razliki; o lastni ranljivi razcepljenosti. Ta je za govoreča in zavestna bitja logično nujna; ne le, da je razlika osnovna struktura kakršnekoli določenosti (identiteta je relacijska in se konstituira skozi razliko). Praznina, ki je konstitutivna, pa v določenih kriznih življenjskih obdobjih postane brezno, to poudari zavedanje končnosti življenja. 

Na primer, ko se bojimo, da nas sodelavci ne bodo sprejeli, občutimo tesnobo zaradi pomanjkanja povezanosti. Ta občutek se razdeli na tri vidike: nemoč (ko ne moremo vplivati na situacijo), osamljenost (ko se počutimo zavrnjene) in negotovost (ko ne vemo, kaj nas čaka). Tesnobo lahko zmanjšamo z razumevanjem teh mankov in postavljanjem realnih ciljev (ne več nemogočih idealov, ki jih ne moremo zadovoljiti) ali pa jo presežemo z duhovnim spoznanjem, da smo že celoviti in da ločenost ni resnična. Kar pomeni, da lastne pripoznanosti ne najdemo v validaciji Drugega, ampak v sprejetju naše kreativne nedoločljivosti. To postopno preoblikovanje sebe in odnosov, v katerih živimo, lahko vodi do trajnejših stanj miru. 

Ideale, ki so fiksni in delujejo kot orientacijske točke in dajejo stabilnost, sprejmemo, da bi zapolnili manko-biti, ki je hkrati tudi manko-vednosti: negotovost, neobvladljivost, nesprejetost. Pod pritiski nadjaz, ki zahteva absolutne in nemogoče ideale, vselej spodletimo. Tukaj nastanejo čustvene reakcije, pozornost pa preusmerimo stran z drugimi različnimi aktivnostmi in navadami (simptomi). V navadah najdemo tolažbo za nemir, ki se odraža na telesu. Po navadi te slabe navade postanejo glavni problem, saj tudi povečajo tesnobo, stres. Ustvarijo spiralo navzdol. Simptom je namreč neuspel pobeg, način, kako subjekt ureja svoj odnos do manka in presežka (užitka).

Analiza bi bila preusmeritev pozornosti k vprašanju, kdo sem in kaj želim (oziroma kdo nisem in česa nočem, katerih navad in učinkov, ki jih povzročajo), soočenje s to strukturno nerešljivostjo; sprejemanje tega in invencija nekega čisto svojega načina spoprijemanja, ki ni škodljivo, ampak kreativno. Pomenilo bi tudi postopno spreminjanje odnosa do sebe, do drugih in do sveta. 

V duhovnosti pa v tej luknji manka-biti odkrijejo satchitananda ali vse-bitnost, v kateri zavest o razliki (domnevno pa tudi kar sama razlika) začasno izgine. Drugi govorijo o preseganju razlike v wu-wei, ki je vse skozi že tu, čeprav ga ne prepoznamo. Duhovne prakse pod določenimi eksistencialnimi in materialnimi pogoji tako ponujajo možnosti za odkrivanje notranjega miru prav v tej necelovitosti (ki je pogoj obstoja in zavesti) ali rečeno še bolje: navkljub njej.