Ovire motivacije

V prejšnji objavi sem začel razmišljati o motivaciji za spremembo v vedenju in v vsakdanjem življenju, tokrat pa se bom poskušal dotakniti določenih ovir, na katere naletimo in na možno temeljno rešitev.  Naj rešitev izpostavim že takoj na začetku: motivacijo najbolj krepijo občutki veselja. Ovire motiviranosti so tudi ovire občutkom veselja.  
 
Prva ovira ali sovražnik motivacije, ki se mi zdi med najpomembnejšimi, so negativne misli ali negativno razmišljanje. S tem mislim predvsem predstave o tem, kdo smo, ki jih spremljajo skrbi, strah, ustvarjanje scenarijev, ki nato povzročajo depresijo in tesnobo.  
 
Tesnobne misli so demotivacijske, zaradi njih mislimo, da smo luzerji, slabiči, razočaranje, zgube rojene pod nesrečno zvezdo, navadni klošarji in tako naprej. Takšno razmišljanje ni samo presežni užitek, saj v njem lahko najdemo določene sekundarne koristi, ampak tudi velik porabnik energije, ki onemogoča bolj sproščeno in odprto naravnanost oz. bolj optimalen način biti.  
 
Psihoanalitično lahko v tem prepoznavamo psihično instanco, ki jo imenujemo nadjaz ali superego. Razumemo jo lahko kot močne, na videz racionalne pritiske, zaradi katerih čutimo, da nikoli ne naredimo in nismo dovolj. Nadjaz je perverzna oblika Kantovskega kategoričnega imperativa, ki brezpogojno zahteva od človeka, da nekaj stori, da torej uboga brez ugovarjanja in izgovorov. Njegove zahteve so ves čas nemogoče in neskončne. Obenem postajajo močnejše, bolj kot jim sledimo. Trpljenje, ki ga povzroča je veliko in škoduje človekovi subjektivnosti.  
 
Nadjaz razumemo predvsem kot ponotranjene glasove, mislim na vse notranje negativne glasove, misli ali dialoge s samim seboj, ki nas s svojimi blaznimi zahtevami tlačijo dol - in ko so enkrat ponotranjeni, vztrajajo tudi takrat, ko v zunanjem svetu niti ne bi prepoznali opaznih avtoritarnih pritiskov.  
 
Sistem misli se je skozi dolga leta odraščanja in socializacije že prav dobro oblikoval. In ne bi se smeli slepiti, da gre ravno za sistem, v končni fazi bi morali govoriti o velikem Drugem, znotraj katerega obstajajo zahteve, norme, zgodbe, predstave, med katerimi so tudi tiste, ki se v človeku ponotranjijo kot iracionalne nadjazovske zahteve. Človekova želja, ki je želja velikega Drugega, subjektu vsiljuje kolektivno nesmiselno, uničujočo moralo, ki je predvsem zahteva po uživanju.  
 
Nadjaz torej domuje v zgodbah, znotraj katerih nikoli ne moremo doseči tiste zahtevane pozitivne samopodobe (užitek). V ozadju ostaja manko in z njim tudi nevrotično iskanje Drugega, ki bi nas potrdil v naši podobi (imago).  
 
Sistem Drugega v nas ustvarja manko, ta manko pa napaja imaginarne scenarije in negativna razmišljanja, zaradi katerih ostajamo ujetniki (ego) sistema in v polju velikega Drugega, ki ni danes nič drugega kot Trg, nenehno iščemo objekte zapolnitve manka.   
 
V nadaljevanju sledi razmislek o neki posebni zmožnosti, ki lahko tok neskončnega negativnega ruminiranja prekine.  
 
Človek kot subjekt govorice lahko paradoksno najde v sebi tudi zmožnost in moč veta, o kateri bom spregovoril v nadaljevanju.   

Če za minuto ali dve opazujem svoje misli, hitro ugotovim, da nad vsebino mislimi nimam nobenega vpliva, algoritem Drugega mi ponuja nešteto podob, predstav in korelativnih občutkov v telesu. Imam izbiro, da svojo pozornost premaknem in preusmerim drugam, vendar pozornost kaj hitro ukrade druga vsebina. Zaradi občutki manka, stresa, utrujenosti na spletu pogosto iščemo zanimive vsebine, ki ne rešijo naše zdolgočasenosti, v resnici jo le krepijo. V Drugem se odtujujemo od samega sebe in od  zmožnosti, da izrečemo radikalni Ne!.

Veliki Drugi je ne-cel, izpostavljen je notranjim kontradikcijam, ki jih občutimo kot kognitivno disonanco. Čeprav nemir navadno vodi k še več istemu, lahko v judo maniri energijo napadov preusmerimo proti njem samem. Lahko se postavimo na mesto zaprečenosti Drugega in se mu upremo.

V Drugem torej obstajajo mesta preloma v označevalnih verigah in okovih. Med eno in drugo mislijo lahko odkrijemo vrzeli, vreznino, v katero se lahko umestimo. Vse to že predstavlja podlago za razmislek o tem, kako se lahko znebimo negativnih, tesnobnih, depresivnih misli in najdemo prostor, kjer bodo naše zmožnosti dobile priložnost, da se izrazijo v bolj pozitivnih oblikah: v pozitivnih, produktivnih in racionalnih in tudi bolj kreativnih oblikah. Opisujem proces meditacije, ki je najprej vaja v preklapljanju med stanji avtomatiziranega razmišljanja in beganja od ene neumnosti k drugi, k stanjem poglobljene zaznave.

Problem lahko opišemo še drugače. Človek je navadno zmeden, nesiguren v tem kaj želi. En del želi eno, drug del njega želi nekaj drugega. V tej notranji razcepljenosti, ko zasleduje en cilj, medtem ko je njegova strast že nekje drugje, se nahaja problem človekove nezavedne želje.

Človek ne more zagotovo vedeti, kaj je čisto njegova želja in kaj je želja Drugega, ne more določiti demarkacijske linije, saj je želja kolonizirana z označevalci Drugega. Kako se torej približati taki želji, pri kateri, kot je rekel Lacan, ne bi smeli popuščati, kako jo torej odkriti, če pa je zapletena prav v sisteme velikega Drugega?  Iskanje odgovorov na vprašanje, kaj v resnici želim, je ključno in produktivno, saj se morda z njim prvič v življenju nehamo obremenjevati z vprašanjem, kaj želi imaginarni Drugi.
 
Če obnovim, na eni strani imamo ideološke hegemonske sisteme, konsenzualne narative, zakon z nadjazovskimi imperative, ki jim moramo slediti, na drugi strani pa iščemo prostore pluralizma in otoke upora, znotraj katerih se rojeva čista želja, ki ni pripeta na noben empiričen objekt. Ravno obratno, naša čista želja se odceplja od vsake empirične in označevalne omejenosti; usmerjena je k onkraj obstoječega, nima nobenega empiričnega objekta, saj je objekt nezavedne želje vselej objekt odsotnosti želje. Želja torej želi odprtost v odprtosti kot odprtost.

***
Ovira so torej negativni glasovi strahu, cinizma, obsojanja, zaradi katerih se zapremo pred svetom in postavimo v položaj žrtve. Življenje postane obremenjeno z iracionalnimi občutki in naučeno nemočjo. Včasih slabe notranje glasove preglasijo zunanje pohvale, a te ne bodo vedno na voljo. Najti je torej motivacijo, ki bo onkraj dihotomije notranja in zunanja motivacija; takšno, ki gre v luči zavedanja onkraj vseh zgodb. Zato tudi ne gre za samohipnozo ali pozitivne afirmacije, temveč za prebujanje v resnično samospoznanje.

Zdaj, ko sem nakazal vir negativnih misli, se usmerim še k temu, kako odkriti vir veselja in krepiti motivacijo?

Pred vsako motivacijo in demotivacijo obstajajo torej misli, ki prehajajo med mano in Drugim. Obstaja pa še nekaj, kar nas zelo zanima. Da bi se tudi praktično prebili do tega, kar je pred vsako mislijo, moramo predpostavke o naravi Drugega postaviti v oklepaj (epoché).

V procesu očiščenje bomo odkrili utišan in utajen glas življenja, ki je glas conatus (čiste želje). Poslušanje glasu življenja pomeni ohranjanje etičnega odnosa do tega, kar je najbolj pomembno.

Pomembno je, da postavimo v oklepaj celotno simbolno, celotno sfero velikega Drugega in odkrijemo zavedanjem, ki se nam sicer svetlika med besedami. Odkrijemo lahko čisto zavedanje, univerzalno zavest, ki je odprto polje še nekolonizirano z jezikom. Najdemo stanje, ki so ga v jogi imenoval sat-chit-ananda. Če se držimo tradicionalnega opisa, čeprav ta zavest nima opisljivih kvalitet, potem lahko rečemo vsaj to, da gre za stanja radosti ali veselja. V njih postaja želja kreativna sila, ki nima nobenega objekta, ker je odprta v odprtosti. V tej odprtosti se želja paradoksno preoblikuje, saj se dovrši s tem, ko najde svoj resnični objekt in zapolni eksistencialno praznino s svojim ohranjanjem biti.

Lahko torej odkrijemo predsimbolno in predrefleksivno zavedanje, ki je radostno zavedanje, v katerem motivacija pridobi svojo pozitivno moč. Veselje poimenovano ananda je občutenje polnosti naše singularnosti, ki obstaja pred vsako identiteto oblikovano skozi jezik in podobe. Kultiviranje odprtega polja, ki je pred delitvijo na jaz in druge, na subjekt in objekt, je vir možnosti jezika samega.

Subjektivnost je na tej ravni odpiranje biti znotraj uma in znotraj telesa; razsežnost Merleau-Ponty imenuje meso sveta, znotraj katere se odpira raven biti. Lahko ga opišemo tudi kot nekoncenptualno ali predrefleksivno zavedanje. Pozornost lahko usmerimo na to subjektivnost, ki je logični predpogoj jezikovne subjektivnosti, vendar ni zaprto z objekti in označevalci, temveč je razcep v vsak totalizirajoč red.

Da bi veto deloval kot zareza mora priti do ločitve od velikega Drugega, kar je obratni proces od alienacije v Drugem/umu.  

Dnevna praksa samopreiskovanja, a ne z uporabo besed, nas bo napolnila z pozitivnimi spoznanji in se bo napajala iz razumevanja, kdo smo onkraj nadjazovskih predstav. Odvisnost od negativnih misli bo popustila, naš manko pa se bo dovršil v polnosti biti, v tem, kar vselej že smo.  

Skrivnost motivacije je torej v usmerjanju pozornosti na zavedanje kot tako. Zavedanje, ki se zaveda prvobitne zavesti postane z meditacijo vidna; je oblika metakognicije in obrat k boljši samopodobi, saj odkriva razliko med veseljem, ki je naravno stanje nedolžne zavesti, in negativnimi predstavami o tem, kdo smo v očeh Drugega in njegovih zahtev.

Ob vsem tem pride do premika v lokusu kontrole. V nekem trenutku se lahko nehamo bati tišine, prenehamo verjeti negativnim glasov ter se ponovno najdemo v jedru lastnega zavedanja.