Nedokončane zgodbe

Pred nekaj dnevi, v četrtek 7.3. 2019, sem imel v stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja v Kranju priložnost odpreti svojo razstavo z naslovom Nedokončane zgodbe. Zahvaljujem se vsem obiskovalcem, ker so prišli in za njihova dobra vprašanja. Nimam prav pogosto priložnosti razstavljati na krajih, kjer bi lahko nasledil razstave, kot je bila pred mesecem dni razstava z deli na papir upokojenih in še delujočih profesorjev in akademikov. Na otvoritvi sem dobil v dar tudi njihov katalog.

Predstavil sem dva nastajajoča cikla slik, ki ju ustvarjam ob razvijanju scenarijev za animirane filme. Del prvega cikla gradim na motivni ideji, ki je nastala ob izrisovanju virtualnih tlorisov in prostorov kot so galerijske dvorane, zapuščene tovarne in industrijske hale za kratko animacijo Art Gallery. Kot je bilo zapisano: slika predvsem transparentno, plasti monokromne barvne nanose, da bi s celoto ujel zamolklo svetlobno atmosfero. Zanima ga svetlo-temni kontrast, ki lahko s pametno razporeditvijo ustvari še neznane kompozicije in zapisuje samosvoj jezik.

Drugi cikel slik je del projekta magistrske naloge pod naslovom Peščeni prehod. Slike nastajajo iz začetnih malih skic kadrov, ki so sicer del zgodborisa (storyboarda). Kadri prikazujejo scenografije, prizorišča, kjer se bo odvijalo pripovedno dogajanje. Vsaka slika je del miselnega procesa kadriranja prostora-časa zgodbe, ki vključuje določene trenutke v gibanju. Oblikovanje kadra zaobjema iskanje barvnih kontrastov in svetlobnih atmosfer skozi slikarsko potezo in strukture, ki pri tem nastajajo. Vsak kader bo del filma, ki bo svojo zgodbo pripovedoval v obliki, ki ne bo samo besedna naracija ali eksplicitna oblika vsebine, ampak bo predvsem izražena v likovni govorici.   

Razstava združuje 12 del pod naslovom Nedokončane zgodbe. Večkrat so mi zastavili vprašanje, zakaj tak naslov. Kar sem na otvoritvi odgovoril z uvodnimi besedami, ki so šle nekako tako. 

Vsaka slika je samosvoje delo, nekakšen spin-off glavne ideje, ki pripoveduje svojo lastno obzgodbo.
A da bi slika sploh lahko zaživela, mora slikar slediti principom, ki so zvesti slikarskemu mediju, slikarskemu razmišljanju in načinu dela. To pa je nenehno likovno razmišljanje, ki lahko obstaja samo, če se slikar oprijema sidrišč, ki so notranja trenutni kompoziciji. Ker pa se z vsako intervencijo spreminjajo, sta potrebna zbranost in veliko natančnega opazovanja.

Na drugi strani, ali se ne dogaja nekaj podobnega v našem življenju? Ali niso nedokončana tudi naša življenja. Nenehno začenjamo, odpiramo in se prepuščamo novim stranskim zgodbam.  Nekatere pustimo čakati, k drugim si želimo spet vrniti. Ker so odprte, lahko o njih povemo nekaj novega. Lahko jih razumemo drugače, podobno kot lahko slike interpretiramo drugače, na boljše načine. A samo takrat, ko si zares želimo povedati boljše zgodbe. Mar ni takšno pot o novi zgodbi opisoval tudi Platon z mitom o votlini?

Človek sam je nedokončano bitje. Je del eksistence, ki je odprta. Zaradi nje vendarle lahko pusti neko zgodbo za seboj in radostno izbere novo. Odprtost ustvarjanja je del odprtosti življenja, ki ga lahko spreminjamo, kot ko slikar intervenira v to, kar že je. In vse je spet videti drugače.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pristopanje k učenju

Isti problemi za Petersona in Žižka

Neskončno filozofiranje