Razum in čustva, 2. del
Tokrat nadaljujem zapis o racionalnem razmišljanju v povezavi s čustvi. Kot je bilo razvidno, sodobna kognitivna znanost emocije in razuma konceptualno ne razločuje v dve ločeni in neodvisni kategoriji. Prav tako zavrača idejo o pradavnih sesalskih predelih možganov, v katerih so shranjeni čustveni odzivi. In tem, da se okoli evolucijsko najstarejših delov (limbični sistem) nahaja možganska skorja, ki te globoke strasti kontrolira z razumom. Strokovnjaki za evolucijo možganov so to tezo že zavrgli. Kaj torej oblikuje čustva in čustvovanje, če ne obstaja skladišče univerzalnih reakcij? Zahtevno vprašanje, zato danes delim en košček sestavljanke, ki se tiče racionalne misli. Najprej pa nekaj točk o afektivnih stanjih.
Afektivna stanja sledijo in skrbijo za stvari, ki so nam pomembne. S tujko jih imenujemo concerns. Vsi tisti objekti in dogodki, na katere smo pozorni in vplivajo na afekte sestavljajo afektivno nišo. Vse ostalo je preprosto zunaj nje in izven naše percepcije. Prisotno zgolj kot šum.
Afektivna stanja tudi direktno motivarijo odzive, da bi zaščitili ali pridobili objekte naše skrbi (concerns). Vloga racionalnega mišljenja je pri tem, da deluje kot podaljšek aftektivnih funkcij. Tako, da afektivne odzive stimulira ali pa jih inhibira. Vsak afekt ima vedno dve dimenziji, to sta valenca in vzburjenost (affective circumplex). Vendar, sami afekti izvirajo iz kognitivnih interpretacij, saj senzacije afekta ne prihajajo iz notranjosti telesa, ampak jih poganjajo konstruirane simulacije v interoceptivnem omrežju. Te nastajajo na podlagi vednosti in preteklih izkušenj. Naše občutki imajo tako izvor v tem kar verjamemo.
Odnos med mislimi razuma in čustvi je tak, kot je razmerje med emocijami in afekti. Emocije si delijo iste cilje z afekti. Veliko bolj od afektov pa emocije za cilj skrbijo v skladu s kontekstom, v katerem smo situirani. Pri tem lahko povozijo osnovne afektivne odzive (namesto boj, rajši beg). Tako lahko anticipirajo nekaj strupenega, kar na primer vzbudi gnus. Svojo motivacijsko silo pa emocije dobijo iz regulacij objektov naše skrbi. Razmišljanje za razliko od emocij tudi regulira svoje objekte in cilje.
Razmišljanje sproži emocije. Je pa še toliko bolj res, da afekti sprožajo misli, kar se velikokrat pozablja. Stimulirajo nas, da nekaj naredimo in preverimo. Čeprav lahko postanejo čustva le stimulacija za potrjevanje tega, kar že čutimo. Potrjevanje istih pomenov, ne pa preverjanje novih informacij, kar je pogoj, da bi prišli do boljšega referenta, se rojeva iz naučenih predikcij, ki se oblikujejo v socialnih okoljih. Torej ko govorimo o emocionalnem sistemu, katerega del smo, imamo v mislih samo-regulatorne sisteme, ki se oblikujejo skozi družbene strukture. Del istega sistema je tudi sklepanje ali so čustva primerna ali ne. Gre za neke vrste meta-emocije in ne nek oddaljen razum. Razum se preprosto brez čustev (action-control system) ne bi mogel ohranjati pri aktivnosti. Racionalno sklepanje je zato nujni del čustev, saj se brez posredovanja sploh ne bi znala ustrezno oblikovati.
Vsi ti učinki nastajajo skozi različne nivoje zank in gradijo hierarhično kognitivno arhitekturo. Ideja je, da objekti skrbi uravnavajo emocije in poganjajo miselne odzive, ti pa nazaj spreminjajo sisteme uravnavanja. Zanke lahko zelo shematično razdelimo na tri ravni:
1. Čustva stimulirajo preverjanje
2. Čustva stimulirajo načrtovanje (prednosti cilji)
3. Uravnavanje in konceptualizacija (normativni standardi, odstopanja)
V življenju potrebujemo močan vir sile in moči, da bi zmogli regulirati emocije, da bi nekaj naredili in ne samo imeli znanje in bili kot rastline. Vsaka misel verjetno res ni čustvena, ker je pogosto v vsakdanu zgolj avtomatično in prazno govorjenje. Ko pa zares spregovorimo, o nečem pomembnem in ko imamo svobodo prosto reflektirati, takrat čustva že opravljajo svojo primarno vlogo v racionalnem razmišljanju. Hkrati pa nam razmišljanje pove, kaj je zares pomembno in kaj je zares nujno, da se na koncu ne bi jokali ob izgubi nepomembnih stvari. Še posebej, ker se normativi oblikujejo v družbenem polju, ki nam neprestano ponuja objekte skrbi, ki so popolnoma trivialni in ki celo uničujejo delovanje opisanega sistem uravnavanje pomembnosti (concern regulation system).
Človeška izkušnja se bo sicer vedno odvijala v kontekstu. V časih trpljenja, cvetenja, spomina na preteklost in napovednimi konstrukcijami in anticipiranja prihodnosti. In vedno bodo premeščene skozi normativnost in druge zunanje reference. Ob vsemu, kar sem zapisal, je toliko bolj grozljivo, da družbene ureditve še vedno zanemarjajo kulturo, čustva in etiko, ki bi skupaj ustvarjale okolja zdravljenja. Sploh pa se premalokrat urejajo na način, ki poskrbel za dolgoročno dobro življenje vseh ljudi. Da o tem, kakšne posledice ima vse skupaj na naravo, sploh ne govorim.
Afektivna stanja sledijo in skrbijo za stvari, ki so nam pomembne. S tujko jih imenujemo concerns. Vsi tisti objekti in dogodki, na katere smo pozorni in vplivajo na afekte sestavljajo afektivno nišo. Vse ostalo je preprosto zunaj nje in izven naše percepcije. Prisotno zgolj kot šum.
Afektivna stanja tudi direktno motivarijo odzive, da bi zaščitili ali pridobili objekte naše skrbi (concerns). Vloga racionalnega mišljenja je pri tem, da deluje kot podaljšek aftektivnih funkcij. Tako, da afektivne odzive stimulira ali pa jih inhibira. Vsak afekt ima vedno dve dimenziji, to sta valenca in vzburjenost (affective circumplex). Vendar, sami afekti izvirajo iz kognitivnih interpretacij, saj senzacije afekta ne prihajajo iz notranjosti telesa, ampak jih poganjajo konstruirane simulacije v interoceptivnem omrežju. Te nastajajo na podlagi vednosti in preteklih izkušenj. Naše občutki imajo tako izvor v tem kar verjamemo.
Odnos med mislimi razuma in čustvi je tak, kot je razmerje med emocijami in afekti. Emocije si delijo iste cilje z afekti. Veliko bolj od afektov pa emocije za cilj skrbijo v skladu s kontekstom, v katerem smo situirani. Pri tem lahko povozijo osnovne afektivne odzive (namesto boj, rajši beg). Tako lahko anticipirajo nekaj strupenega, kar na primer vzbudi gnus. Svojo motivacijsko silo pa emocije dobijo iz regulacij objektov naše skrbi. Razmišljanje za razliko od emocij tudi regulira svoje objekte in cilje.
Razmišljanje sproži emocije. Je pa še toliko bolj res, da afekti sprožajo misli, kar se velikokrat pozablja. Stimulirajo nas, da nekaj naredimo in preverimo. Čeprav lahko postanejo čustva le stimulacija za potrjevanje tega, kar že čutimo. Potrjevanje istih pomenov, ne pa preverjanje novih informacij, kar je pogoj, da bi prišli do boljšega referenta, se rojeva iz naučenih predikcij, ki se oblikujejo v socialnih okoljih. Torej ko govorimo o emocionalnem sistemu, katerega del smo, imamo v mislih samo-regulatorne sisteme, ki se oblikujejo skozi družbene strukture. Del istega sistema je tudi sklepanje ali so čustva primerna ali ne. Gre za neke vrste meta-emocije in ne nek oddaljen razum. Razum se preprosto brez čustev (action-control system) ne bi mogel ohranjati pri aktivnosti. Racionalno sklepanje je zato nujni del čustev, saj se brez posredovanja sploh ne bi znala ustrezno oblikovati.
Vsi ti učinki nastajajo skozi različne nivoje zank in gradijo hierarhično kognitivno arhitekturo. Ideja je, da objekti skrbi uravnavajo emocije in poganjajo miselne odzive, ti pa nazaj spreminjajo sisteme uravnavanja. Zanke lahko zelo shematično razdelimo na tri ravni:
1. Čustva stimulirajo preverjanje
2. Čustva stimulirajo načrtovanje (prednosti cilji)
3. Uravnavanje in konceptualizacija (normativni standardi, odstopanja)
V življenju potrebujemo močan vir sile in moči, da bi zmogli regulirati emocije, da bi nekaj naredili in ne samo imeli znanje in bili kot rastline. Vsaka misel verjetno res ni čustvena, ker je pogosto v vsakdanu zgolj avtomatično in prazno govorjenje. Ko pa zares spregovorimo, o nečem pomembnem in ko imamo svobodo prosto reflektirati, takrat čustva že opravljajo svojo primarno vlogo v racionalnem razmišljanju. Hkrati pa nam razmišljanje pove, kaj je zares pomembno in kaj je zares nujno, da se na koncu ne bi jokali ob izgubi nepomembnih stvari. Še posebej, ker se normativi oblikujejo v družbenem polju, ki nam neprestano ponuja objekte skrbi, ki so popolnoma trivialni in ki celo uničujejo delovanje opisanega sistem uravnavanje pomembnosti (concern regulation system).
Človeška izkušnja se bo sicer vedno odvijala v kontekstu. V časih trpljenja, cvetenja, spomina na preteklost in napovednimi konstrukcijami in anticipiranja prihodnosti. In vedno bodo premeščene skozi normativnost in druge zunanje reference. Ob vsemu, kar sem zapisal, je toliko bolj grozljivo, da družbene ureditve še vedno zanemarjajo kulturo, čustva in etiko, ki bi skupaj ustvarjale okolja zdravljenja. Sploh pa se premalokrat urejajo na način, ki poskrbel za dolgoročno dobro življenje vseh ljudi. Da o tem, kakšne posledice ima vse skupaj na naravo, sploh ne govorim.
Komentarji
Objavite komentar