Neskončno filozofiranje
Filozofija ni neskončno spraševanje, kaj je smisel življenja, ni potapljanje v knjige ali impulzivno iskanje odgovorov na vprašanja
podobne vrste. Slišal sem celo, da se je takšno spraševanje v nekih
zgodbah končalo tudi s samomorom. Seveda ni pametno prehitro povezovati
vzorcev, ker nočemo biti vraževerni.
Filozofija ni niti odsotnost zanimanja za probleme ali za stare knjige, saj da je pomembno brezglavo živeti. Nič od tega ni, pa čeprav si o njej lahko mislimo eno ali drugo.
Filozofija namreč nastaja ravno v stiku z življenjem, natanko ko se prebuja v mraku. Za razliko od ostalih dejavnosti, ni niti odgovarjanje na to, kar nam ponuja življenje. Ker ni odgovarjanje nam zato ne more ponuditi odgovorov na vprašanja kot so: kaj je smisel življenja, kako biti srečen, kako zadovoljen, kako se obnašati, kaj narediti, kako napredovati in biti uspešen itd.
Filozofija je najprej čudenje nad tem, kako nismo videli tega kar je, saj vemo vedno hkrati nekaj preveč.
Ko torej kdo nekomu reče, preveč razmišljaš in si hkrati predstavlja, da ga bo to pokopalo, ne razume, da je njegova ocena situacije že na začetku napačna. S tem ne pomaga tistemu, ki tuhta v slabo neskončnost, niti sebi, ker počne nekaj podobnega. Predpostavlja, da je razmišljanje kopičenje podatkov.
Branje starih knjig nam torej ne daje odgovorov na nič, ampak nam razkriva, kako so mislili drugi. In vselej so prišli do težave, ki je niso znali dobro misliti. Beremo zato tiste, ki jim je to uspelo. Razkriva se nam tudi, kako nismo povedali vsega še do konca. Kar je pokazal šele čas, je, da niso bili problematični njihovi odgovori, ampak je bil problem to, kako so v prvi vrsti zastavili sam problem. Zgodovina filozofije je zato zgodovina načinov novega spraševanja. To pa ni neskončno spraševanje, kako se sprašujem, ampak razlikovanje med smiselnimi vprašanji, ki nam lahko ponudijo smiselne odgovore, in nesmiselnimi vprašanji, ki so popolnoma divja in nimajo nobene praktične vrednosti. Za slednje se dober mislec sploh ne zmeni.
Vznemirjena zaskrbljenost povzroča namreč le stresne poškodbe, ki si jih ne želimo. Nenehno stokanje je lahko že znak stresa, ki se ga niti ne zavedamo. Pri tem imajo ključno vlogo socialne hierarhije, kar raziskuje tudi dokumentarni film o stresu: Stress, Portrait of a Killer (2008). In ravno dialog v enakosti so prakticirale prve filozofske šole. Na drugi strani pa so socialne hierarhije tiste, ki najbolj zatirajo neodvisno razmišljanje.
In na koncu je filozofija sprava, da tudi ne bomo nikoli nič povedali do končnega kraja in da ne bomo našli nobenega absolutnega odgovora.
Sreče zato ne iščemo v knjigah, ampak jo predvsem ustvarjamo, ko odpiramo prostore za drugačne izbire.
Z vsakim označevalcem več, z vsakim dnevom več, ko se družimo z njimi, pa postajajo razdalje med nami vse večje in vse bolj ločene. O tem je tudi tekla beseda v filmu Medzvezdje, o katerem še vedno razmišljam.
Edino ljubezen bi lahko rešila te medzvezdne razdalje in povezala že davno ločene duhove, ki si želijo vrniti domov, tako kot so ga nekoč imele.
Ali ne pomeni to ljubezen do modrosti?
Filozofija ni niti odsotnost zanimanja za probleme ali za stare knjige, saj da je pomembno brezglavo živeti. Nič od tega ni, pa čeprav si o njej lahko mislimo eno ali drugo.
Filozofija namreč nastaja ravno v stiku z življenjem, natanko ko se prebuja v mraku. Za razliko od ostalih dejavnosti, ni niti odgovarjanje na to, kar nam ponuja življenje. Ker ni odgovarjanje nam zato ne more ponuditi odgovorov na vprašanja kot so: kaj je smisel življenja, kako biti srečen, kako zadovoljen, kako se obnašati, kaj narediti, kako napredovati in biti uspešen itd.
Filozofija je najprej čudenje nad tem, kako nismo videli tega kar je, saj vemo vedno hkrati nekaj preveč.
Ko torej kdo nekomu reče, preveč razmišljaš in si hkrati predstavlja, da ga bo to pokopalo, ne razume, da je njegova ocena situacije že na začetku napačna. S tem ne pomaga tistemu, ki tuhta v slabo neskončnost, niti sebi, ker počne nekaj podobnega. Predpostavlja, da je razmišljanje kopičenje podatkov.
Branje starih knjig nam torej ne daje odgovorov na nič, ampak nam razkriva, kako so mislili drugi. In vselej so prišli do težave, ki je niso znali dobro misliti. Beremo zato tiste, ki jim je to uspelo. Razkriva se nam tudi, kako nismo povedali vsega še do konca. Kar je pokazal šele čas, je, da niso bili problematični njihovi odgovori, ampak je bil problem to, kako so v prvi vrsti zastavili sam problem. Zgodovina filozofije je zato zgodovina načinov novega spraševanja. To pa ni neskončno spraševanje, kako se sprašujem, ampak razlikovanje med smiselnimi vprašanji, ki nam lahko ponudijo smiselne odgovore, in nesmiselnimi vprašanji, ki so popolnoma divja in nimajo nobene praktične vrednosti. Za slednje se dober mislec sploh ne zmeni.
Vznemirjena zaskrbljenost povzroča namreč le stresne poškodbe, ki si jih ne želimo. Nenehno stokanje je lahko že znak stresa, ki se ga niti ne zavedamo. Pri tem imajo ključno vlogo socialne hierarhije, kar raziskuje tudi dokumentarni film o stresu: Stress, Portrait of a Killer (2008). In ravno dialog v enakosti so prakticirale prve filozofske šole. Na drugi strani pa so socialne hierarhije tiste, ki najbolj zatirajo neodvisno razmišljanje.
In na koncu je filozofija sprava, da tudi ne bomo nikoli nič povedali do končnega kraja in da ne bomo našli nobenega absolutnega odgovora.
Sreče zato ne iščemo v knjigah, ampak jo predvsem ustvarjamo, ko odpiramo prostore za drugačne izbire.
Z vsakim označevalcem več, z vsakim dnevom več, ko se družimo z njimi, pa postajajo razdalje med nami vse večje in vse bolj ločene. O tem je tudi tekla beseda v filmu Medzvezdje, o katerem še vedno razmišljam.
Edino ljubezen bi lahko rešila te medzvezdne razdalje in povezala že davno ločene duhove, ki si želijo vrniti domov, tako kot so ga nekoč imele.
Ali ne pomeni to ljubezen do modrosti?
Komentarji
Objavite komentar