Razum in čustva, 1. del
Hitro se lahko zgodi, da kdo trdi, da je filozof oddaljen v nek drug intelektualen svet, odrezan od realnega in popolnoma nesposoben za zabijanje žebljev, za vožnjo s kolesom ali za drugo praktično delo. Še huje je z umetnikom, ki pa živi na luni in je popolnoma zmešan. Vendarle lahko takšne ugovore zlahka zavržemo že čisto na začetku, saj je ta nekdo prišel do takšne ideje v mislih, ne pa s fizičnim delom. Resen filozof razmišlja, torej nujno pride do te iste misli. Hkrati pa je dolžan nadaljevati razmišljanje, da bi presegel vsakdanje capljanje na mestu in ponavljanje istih dolgočasnih misli. Z razmišljanjem odkriva nujnosti, ki od njega zahtevajo, da nekaj spremeni tudi praktično, natančneje rečeno na ravni biti. Zaveda se urgentnosti situacije, zaradi katere se začne spreminjati tudi moralno. Razmišljanje bo zato vselej pred delovanjem in delom. Misel bo tista, ki nam bo povedala, kako nekaj narediti boljše in zakaj je to potrebno. V jedru filozofije je nekaj močnega in silovitega. Nekaj kar poganja kulturno udejstvovanje tudi na drugih področjih.
Osnovni in ključni pogoj za vsa kulturna področja je omogočil jezik, skupaj s socialnostjo in intelektom. Vse tri človeške zmožnosti je oblikovala naravna evolucija s prenašanjem genov. Vendar to verjetno ni bilo dovolj. Nekaj je moralo dodatno motivirati razvoj tako obsežne kulture. Poleg filozofije je drug dober primer medicina, saj je nastala ob soočenju z bolečino, boleznijo in trpljenjem. Ne pa kot intelektualni šport ob prostem času. Razvoj je nato motiviral tehnološko raziskovanje, da bi napravili instrumente, ki bi zmanjšali težavnost bolezni in skrajšali postopke zdravljenja ali posegov. Čeprav trpljenja ni edini motivator. Ne moremo mimo še enega motivacijskega čustva: tekmovanje za profit, ki ga podpira pohlep.
Del kulture niso samo filozofska popotovanja, ampak mednje spada tudi umetnost, moralni sistemi, religija in verovanja, pravo, vlada, ekonomske institucije, tehnologija ter znanost. Kulturne svetove motivirajo, nadzorujejo in dogovarjajo nič drugega kot emocije.
Vrnimo se nazaj k razumskemu mišljenju, ki ga opredeljuje to, da so misli zavestne, simbolne in da jih motivira naša volja. Predvsem gre za notranji govor in misli, ki lahko inhibirajo ali stimulirajo naša afektivna stanja. Čeprav racionalnost misli niti približno ni tako racionalna, kot bi to radi verjeli sami. Človekovo zavest bi boljše opisali z Lacanovim izrazom méconnaissance, saj ji moramo pripisati sistemsko mis-rekognicijo, še posebej, ko gre za vprašanje konstrukcije ega znotraj simbolnih determinant subjektivitete.
Tudi če obstaja zavestni (notranji) govor, ki se zdi popolnoma neodvisen, je zanj značilno predvsem to, da je nezainteresirano avtomatičen, saj nikoli zares ne pritegne naše pozornosti. Prej ga razumemo kot sofisticirano percepcijo npr. ob pogledu na drevo, rečemo drevo. Vsakdanje razumevanje, da obstaja intelektualno delo in razmišljanje, ki je ločeno od čustvovanja, je zato prekratko. Raziskovanje emocionalnega sistema nas je naučilo, da je povezava čustev in razuma povsem drugačna. Razvijanje racionalne misli je hkrati tudi kultivacija čustev. Misli namreč žene sila, ki je motivacijsko močna in je lahko zato samo afektivna. Gre za razvijanje simbolizacijskih zmožnosti.
Racionalne misli so namreč preko emocij podaljšek afektivnih stanj. Če smo pozorni opazimo, kako različni so afektivni stili racionalnega razmišljanja , od empatičnega, raztresenega, jeznega, itd.
Racionalni stili razmišljanja odsevajo afektivni odziv. Kulturnega početja tako ne moremo misliti brez čustev, ki vso to ustvarjanje motivirajo. Ne obstaja modrost brez strasti, kot tudi ni vsakodnevnih odločitev brez čustev. Vendar od kod izvirajo čustva in od kod njihova vednost? O tem naslednjič.
Osnovni in ključni pogoj za vsa kulturna področja je omogočil jezik, skupaj s socialnostjo in intelektom. Vse tri človeške zmožnosti je oblikovala naravna evolucija s prenašanjem genov. Vendar to verjetno ni bilo dovolj. Nekaj je moralo dodatno motivirati razvoj tako obsežne kulture. Poleg filozofije je drug dober primer medicina, saj je nastala ob soočenju z bolečino, boleznijo in trpljenjem. Ne pa kot intelektualni šport ob prostem času. Razvoj je nato motiviral tehnološko raziskovanje, da bi napravili instrumente, ki bi zmanjšali težavnost bolezni in skrajšali postopke zdravljenja ali posegov. Čeprav trpljenja ni edini motivator. Ne moremo mimo še enega motivacijskega čustva: tekmovanje za profit, ki ga podpira pohlep.
Del kulture niso samo filozofska popotovanja, ampak mednje spada tudi umetnost, moralni sistemi, religija in verovanja, pravo, vlada, ekonomske institucije, tehnologija ter znanost. Kulturne svetove motivirajo, nadzorujejo in dogovarjajo nič drugega kot emocije.
Vrnimo se nazaj k razumskemu mišljenju, ki ga opredeljuje to, da so misli zavestne, simbolne in da jih motivira naša volja. Predvsem gre za notranji govor in misli, ki lahko inhibirajo ali stimulirajo naša afektivna stanja. Čeprav racionalnost misli niti približno ni tako racionalna, kot bi to radi verjeli sami. Človekovo zavest bi boljše opisali z Lacanovim izrazom méconnaissance, saj ji moramo pripisati sistemsko mis-rekognicijo, še posebej, ko gre za vprašanje konstrukcije ega znotraj simbolnih determinant subjektivitete.
Tudi če obstaja zavestni (notranji) govor, ki se zdi popolnoma neodvisen, je zanj značilno predvsem to, da je nezainteresirano avtomatičen, saj nikoli zares ne pritegne naše pozornosti. Prej ga razumemo kot sofisticirano percepcijo npr. ob pogledu na drevo, rečemo drevo. Vsakdanje razumevanje, da obstaja intelektualno delo in razmišljanje, ki je ločeno od čustvovanja, je zato prekratko. Raziskovanje emocionalnega sistema nas je naučilo, da je povezava čustev in razuma povsem drugačna. Razvijanje racionalne misli je hkrati tudi kultivacija čustev. Misli namreč žene sila, ki je motivacijsko močna in je lahko zato samo afektivna. Gre za razvijanje simbolizacijskih zmožnosti.
Racionalne misli so namreč preko emocij podaljšek afektivnih stanj. Če smo pozorni opazimo, kako različni so afektivni stili racionalnega razmišljanja , od empatičnega, raztresenega, jeznega, itd.
Racionalni stili razmišljanja odsevajo afektivni odziv. Kulturnega početja tako ne moremo misliti brez čustev, ki vso to ustvarjanje motivirajo. Ne obstaja modrost brez strasti, kot tudi ni vsakodnevnih odločitev brez čustev. Vendar od kod izvirajo čustva in od kod njihova vednost? O tem naslednjič.
Komentarji
Objavite komentar