Vojaška disciplina

Ko poslušam, kako potrebno bi bilo uvesti služenja vojaškega roka, je prav zanimivo - ne samo, da si to presenetljivo želijo tudi nekatere redke mame, ki ne obvladajo svojih otrok - ampak tudi moja izkušnja iz štang. Ko sem se zadnjič veselo obešal po štangah, sem srečal generala slovenske vojske, pogovarjala sva se o motivaciji, vztrajnosti in skupaj trenirala. Obojega je bilo veliko, ker motivacijo vedno neguje sodelovanje, svobodno participiranje, saj ni nekaj, kar je samo notranje ali samo zunanje. Ljudje se spreminjajo na boljše, ko dobijo podporo, ne pa ob omejitvah in nadiranjem.

Nadiranja je sicer veliko vsepovsod, v družinah, delovnih mestih, kjer se logika zatiranja potencialov drug drugega nenehno obnavlja. In tam, kjer je na delu diskurz gospodarja, ki je sicer simptom vseh preteklih neuspehov, tam je tudi histerični upornik ali cinik, ki vse preveč verjame, da ima Drugi odgovore na njegove občutke manka in dvomov. A manko je tisto, kar gospodar vsakič znova producira v njem, da bi ga imel pod kontrolo in da bi, kar je še bolj pomembno, ohranil svojo funkcijo, ki je nenehno iskanje težav, da bi lahko še naprej vse teklo kot ponavadi. Pojavi se upiranje kot so male transgresije, ki se razvijejo v splošno rumeno kulturo opravljanja in celo vulgarnosti. Ali pa upor preraste v veliko bolj temeljno raziskovanje, ki postane bolj subverzivno, saj postavi pod vprašaj sam diskurz oz. pravila igre.

Ker smo govoreča bitja, lahko najprej predvsem raziskujemo označevalce. Eden od glavnih označevalcev, ki deluje kot ideal, je zagotovo disciplina. Ko se govori o vojski na primer, se ponavadi predvsem izpostavlja disciplina, kot nekaj, kar domnevno nevzgojenim ali femenilnim fantkom bojda primanjkuje. Toda česa jim zares primanjkuje, kaj "disciplina" sploh pomeni? Disciplina pomeni učljivost. Je zmožnost za učenje, ki ni samo zmožnost tega ali onega posameznika, ampak je tudi zmožnost skupnosti, da je učeča.

Ne učimo se samo mi, kot posamezniki, ampak se učijo skupnosti. Problem delavca, ki ga šef obtožuje, da je premalo hiter in kreativen pri svojem delu, je vedno hkrati tudi vprašanje, koliko pa je okolje samo kreativno in spodbudno, koliko spodbuja učenje.

Ali sploh vemo, kaj pomeni spodbudno okolje za disciplino, ki je drug izraz za učljivost? Ko se kakšna mama tako zadirčno jezi, kako ima nediscipliniranega sina, bi se lahko vprašala tudi, koliko pa je sama učljiva in koliko skupaj ustvarjajo okolje spodbudno za učenje in radovednost.

Delavec, ki se tako v čustvenem silobranu postavi nasproti nadrejenemu, namreč ni več radoveden. V svoji kronični napetosti, se zapre, okoli sebe naredi ščit, skorjo, kar se odraža tudi na telesu. Pod stresom najprej trpijo mehka tkiva, izgubijo elastičnost, zaščitne bariere oslabijo, ker sluznice izgubljajo hidracijo. Človek hitro izgubi naravno zaščito, zato hitreje zboli. Vse manj je fizično aktiven, zato začne izgubljati mišično maso, gibljivost, moč. In ko izgublja fizično moč - mišice so endokrini organ - izgublja predvsem imunsko moč. Adaptivni imunski odziv oslabi, prirojeni del pa vzdržuje kronično vnetje. Psihosomatske bolezni postanejo vidno telesne, hodi na raziskave, odkrivajo mu razne popuščanja notranjih mišic in tkiv, kopičenje poškodb in strjevanja, sistemska vnetja.

In še vedno se ne vpraša nič o tem, kaj konstitutira zdravje in kaj so temelji zdravja, a saj se ne more. Ker ima vse manj energije in radovednosti, ne more reflektirati svojih prehranskih navad, spalne higiene in telesne aktivnosti, kaj šele miselnih procesov. In to v svetu, kjer se mu nasveti vsiljujejo na vsakem koraku - še vedno v diskurzu gospodarja, čeprav v sofisticirani obliki znanstvenih ugotovitvah, toda redkokdaj ali skoraj nikoli v diskurzu radovednega raziskovanja.

In ko zadirčni nadrejeni na koncu ostane čisto sam, morda pride do spoznanja, da bi namesto medsebojnega napadanja moral predvsem skrbeti za drugega.