Stroj propagandne preganjavice

Soočamo se s kolektivnimi problemi, ki zadevajo vse nas. Vojne, ki divjajo niso samo tam zunaj, ampak se odvijajo v vsakemu od nas. Morda so prav notranje vojne tiste, ki najbolj določajo našo realnost, saj je dogajanje na svetovnem prizorišču vseskozi tudi simptom političnega nezavednega. Kar je ranjeno, niso le fizična telesa ali objekti, ampak človeški um. Korupcija prodira v psihične plasti in se pokaže kot motnja na področju kolektivnega dogajanja. V družbenem polju se širi kot nalezljivi psiho-patogen, ki človeka okuži s paranojo in nesmiselnim razmišljanjem, ki preobrača resnične vrednote na glavo. Razvijajo se vzorci gospostvenega razmišljanja opremljenega z vrednotami osvajanja, tekmovanja, cenzure in nadzora. Sodobna komunikacija ni samo izraz "objektivnega dogajanja", ampak predvsem konstituiranje politične realnosti. V njej se vsaka beseda in posameznik umešča v mrežo politične nadinterpretacije. 

Pomislimo na občutek preganjavice, ki ostane v zraku po prekratkem pogovoru, kot neke vrste vračanje vseh tistih pomenov, ki niso bili izrečeni. Obstaja učinek presežka pomena nad označevanjem, kot je pred Lacanom že povedal Merleau-Ponty (Phenomenology of perception, str. 410). Lovljenje neizrečenega je posledica vzajemne dinamike - svet lovimo z jezikovno-konceptualnimi shemami, ampak ga naši abstraktni pojmi nikoli ne morejo popolnoma zajeti, zato presežek sveta s svojo konkretnostjo, čutnostjo, neposrednostjo po drugi strani lovi tudi nas.

S tem se zgodi obrat v tradicionalni epistemološki situaciji - prav ta presežek, ki ga ne moremo ujeti, potem "lovi" ali celo "preganja" nas. To lovljenje je nekaj, kar nas aktivno zasleduje in nas ne izpusti. Ni le tako, da mi neuspešno poskušamo spoznati svet, ampak nam ta "neujeti" del sveta aktivno "vrača" in postane dejavnik v naši izkušnji. Skoraj kot da se maščuje za naše poskuse totalizacije. Ta nepopolnost naših reprezentacij proizvaja posebno dinamiko "preganjanja".

Lahko gre za travmo, ki nas preganja prav zato, ker je ne moremo popolnoma simbolizirati. Lahko nas preganja drugi človek s svojo radikalno drugačnostjo, ki je ne moremo ujeti v naše predstave o njem, ali pa lastna resnica, ker je ne moremo popolnoma spoznati ali se ji izogniti.

Preganjanje tu ni le psihološki fenomen, ampak značilnost našega odnosa do sveta - smo ujeti med potrebo po označevanju in neizčrpnostjo tega, s čimer se srečujemo. Presežek pomena je kot senca označevalnega dejanja – to, kar nastaja ob strani, iz naključnih asociacij, tonov, premolkov. Označevalec nikoli ne zapre verige, vedno ostaja manko. Vse to, kar ne more biti popolnoma označeno, kategorizirano, obvladano, se kot presežek obrne proti nam. Ko je pogovor končan, nekaj ostane "v zraku" – nezapolnjena praznina, ki kliče po dopolnitvi.

Lahko bi rekli, da nas preganja nedokončani gestalt (Zeigarnikov učinek). Tukaj je psihoanaliza kritična do gestalt terapije: potrebno je odpiranje, preoblikovanje strukture in ne zapiranje ali dokončevanje gestaltov. Gestalt je že imaginarno celovit, kar povzroča težave. Kako torej razumeti točko nerazrešenega, ki se vrača. Freud je govoril o domači nedomačnosti, o nečem kar nam je popolnoma znano, vendar se v njem nahaja nek presežek, nek objekt a, ki strukturno "moti" in spodkopava našo obvladovanje situacije. Veriga označevalcev je neskončna: pomen nikoli ne more biti dokončno določen, vedno se izmika, a ravno to je pogoj kreativnosti. Včasih se subjekt znajde v poziciji, kjer ta izmik postane nevzdržen. V tem smislu se gestalta nikoli, strukturno ne da "dokončati" ali razrešiti. Lahko pa ga preoblikujemo in se z njim naučimo rokavati.

V časih vojn, militarizma, notranjih kriz in globoke polarizacije presežek pomena strukturna danost, ki je neločljivo povezana s politično paranojo. V sodobnem političnem prostoru označevalci niso več nevtralna orodja pomena, temveč signali pripadnosti. Besede se avtomatično vpišejo v polje tribalnih razlik: vsak izraz že nosi barvo tabora, v katerega naj bi govorec sodil. Nobena izjava ne pomeni zgolj tistega, kar pove, ampak tudi (ali predvsem) koga predstavlja. V tej logiki vsaka beseda postane performativna – ne opiše sveta, ampak afirmira politično pozicijo. Zaradi tribalistične polarizacije vsaka beseda sproži presežek pomena: ni samo pomenila “to”, ampak “to + tabor, ki mu pripadaš”. Po samem dejanju govora se to nezaključeno vrača. V glavi se vrti: “Kaj sem pravzaprav povedal? Kako bo to kdo razumel? Ali sem s tem potrdil X ali Y?”

Posledica je, da se vsak govor vrača kot dvom ali celo kot preganjanje: “Ali me bodo drugi pozicionirali v politične kategorije, ki je nisem želel?”. To je mikroparanoična struktura, kjer presežek pomena postane gotovost, da v mojem govoru “berejo” več, kot je bilo mišljeno. Pomeni postanejo preveč realni, subjekt dobi občutek, da se vse nanaša nanj, da vsaka beseda nosi skriti dodatek, ki ga preganja. To ni več samo občutek »nekaj je ostalo nepovedano«, temveč gotovost, da je v tem skrit politični signal, ki mi bo škodoval. S tem postane vsak govor polje boja: vsaka beseda nosi s seboj tujo lastnino, saj so jo drugi že “označili” kot levo, desno, progresivno, konzervativno… Ko jo izrečeš, nisi več samo ti, ampak z njo kličeš cel diskurz, ki se vrača kot duh.

Politična paranoja tako ne pomeni zgolj, da nekdo verjame v zarote, ampak da je sam ujet v zarotniško logiko označevalcev: vsaka beseda je del mreže, vsaka mreža ima tabor, vsak tabor pa terja lojalnost. Besede se “tehtajo” in vsaka izjava lahko sproži konflikte ali izključitev. Algoritmi in medijska infrastruktura ta učinek multiplicirajo, kar ustvarja okolje sodobne psihotične subjektivnosti. V takem polju označevalcev se subjekt giblje previdno, saj ve, da vsaka izjava lahko postane dokaz proti njemu. In tako se označevalni presežek poveže s strojem propagandne preganjavice ter postane notranji mehanizem sodobne subjektivnosti.