Ujetniki nočnih mor

Sanjam in vem kaj občutim. Utapljam se v morju, ki nima nobene oporne točke. Strah me je, čutim tesnobo. Vem, kaj občutim. Ko cenzura dnevne zavesti popusti, se v sanje latentno prikrade občutek intersubjektivnega morja, v katerem plavam in se utapljam. Tokovi dialektike želje in identifikacije pridobivajo podobo, medtem ko se pred mojimi notranjimi očmi želja velikega Drugega uprizarja v vse bolj dramatičnih oblikah. Preobraža se s podobami dnevnega materiala, ki se nenehno razgrajuje in asociativno povezuje. Nezavedno misli in mi govori. Morda me svari? Toda kaj mi hoče povedati in pokazati?

Manifestirano vidim, latentno čutim, toda kateri ključ, ki je kod mojega nezavednega, ju združuje? Kaj je vir sanjske drame, ki se dovršuje skozi nezavedni scenarij, ki ga še ne poznam v celoti, čeprav že slutim njegov zaključek? Potem se zbudim, da bi lahko še naprej sanjal sanje, v katerih nezavedno slepi samo sebe. Sanje so fantazije in prikaz nezavednih proces, ki pačijo tudi budno realnost. Kot dramatična uprizoritev polja Želja, omogočajo prepoznati mehanizme premestitev, ki so na delu v našem nezavednem.  

Zanimiv je ideološki manever, ki se na podoben nereflektiran način vsiljuje v aktualnih razpravah in se tiče debat, ki se vrtijo okrog obsojanja in neobsojanja dejanj. V polju sanjskega diskurza tako obstaja precej infantilen imperativ, zaradi katerega se začetek vseh govorov mora pričeti z okvirjanjem interpretacije, ki je hkrati ves čas tudi performativni akt, kar pomeni, da odseva in potrjuje določena binarna stanja v polju psiholoških intenc in sil. Vprašanje je, torej, kakšnim namenom služi ponovitev določenih označevalcev v specifičnem kontekstu vojnih razmer? Kdor teh namenov namreč ne potrjuje, je kot sovražnik deležen napadov in obtožb "relativiziranja", medtem ko štetje trupel na vseh straneh, ki jih še Bog razume absolutno, potone v sfero brezbrižnosti. Toda za njih je pomembno, kdo je zmagovalec.

Raziskovanje zgodovine, ki je prepeljala do konfliktov, ne more biti opravičevanje trenutnega dogajanja, ampak njegovo razumevanje, v kolikor ne gre za spreminjanje zgodovine skozi namere trenutnih agend in ciljev.  Problem zato ni raziskovanje in analiza preteklih dogodkov, ampak slepota za cilj namere, ki si bolj kot za umiritev razmer prizadeva izvršiti "dokončno rešitev".

Podobno je v interpretaciji sanj. Lahko sanjamo in se sprašujemo, kaj je pomen sanjskih simbolov, a se s tem izgubljamo v detajlih, ki so sanje znotraj sanj, s tem pa spregledamo širšo situacijo in proces, ki se odvija. Kaj je torej intenca, ki narekuje potek dogajanja in kaj je njen cilj? Kaj je resnični cilj "vojaške misije"?

Biti ujet v ideoloških igrah imaginarnih scenarijev, pomeni zgrešiti intence in želje, ki resnično koordinirajo celotno dogajanje. Subjekt, ki se zato, da bi našel odgovore, usmerja k Umu kot viru vednosti, nenazadnje ve, da lahko udejanji svojo etično zmožnost le z odmikom od prevladujoče verige označevalcev, ki obstoječi ego držijo v ujetništvu napačnega dojemanja, s čimer pa vzpostavlja bolj univerzalno in holistično zavedanja procesov, ki smo jim priča. Dovršitev sanj in zaključek igre je zato šele polno samozavedanje, ko se prepoznam kot sanjavca sanj, ki jih zdaj končno lahko razumem.