Soočenje s presežkom

Videti je, da po slabem sledi slabše in hkrati ni videti, da bi imelo slabše, kakšno mejo. Ali ima gon smrti kakšno mejo? Kapitalizem v celoti je prišel do roba, kjer se kontradikcije vedno bolj kopičijo. Te krize je sicer kapitalizem do zdaj izkoriščal za napredek in jo tako absorbiral v svoje delovanje. Krize oz. presežna-vrednost je na neki točki zgodovine postala izračunljiva, bilo jo je mogoče prešteti, sešteti. In prav tu se je začelo kopičenje kapitala«. V naravi kapitalizma je, da kopiči "odpadke", ki so stranski proizvod kapitalizma. Odpadek je nek presežek (objekt a), ki se pojavi od nikoder, saj ga generira sam produkcijski proces.

Kapital se mora nenehno kopičiti, saj je naložba destimulirana brez večjih (donosnih) donosov. Ko se kapital kopiči, pa postaja vse težje širiti še naprej – kot bodybuilder, ki je odvisen od pridobivanja mišične mase. Ta je vedno bolj prisiljen trenirati težje, kot tak pa je na poti izčrpavanja. Kopičenje kriz tako vodi do prelomne točke, ki se ji vsi bojimo, zlasti tisti, ki imajo kaj za izgubiti. To je točka, ko absorpcija ne bo več mogoča, ko bodo kontradikcije nakopičeno do te mere, da se bo spremenil jedrni princip, ki je definiral globalni svetovni-sistem tj. zakon akumulacije kapitala.

Na subjektivni strani se kopiči presežek-užitka [Plus-de jouir], ki ima dve plasti. Na eni strani gre za odpadek, ki ga lahko prepoznamo kot epidemijo depresije in na drugi strani presežek gneva, ki je po večini neartikuliran. Obenem je že sama depresija gnev obrnjen navznoter, kar ljudi paralizira. Presežka se namreč bojimo, presežek je strah pred neobvladljivim ali izgubo kontrole. Simptomi pa niso nič drugega kot načini, kako bi neobvladljivemu ušli. Ko človeka ob soočenju z presežkom užitka, ki ga ni mogoče ubesediti, preplavita strah in tesnoba se slednji začete k paranoidno-shizoidnim in depresivnim obrambnim mehanizmom kot so razcepitev, projektivna identifikacija ter idealizacija ali reparacija (ki je možna v depresivni poziciji). Zaradi teh obrambnih mehanizmov se človek ob soočenju s svetom, razdeli oziroma razcepi svet na na zgolj "dobre" ali zgolj "slabe", grozeče predmete, med katerimi zaredi zmedenosti in neobvladljivosti sicer ne zna prav dobro ločiti.

Če sistemsko raven kopičenja kontradikcije in subjektivno raven paranoidno-shizoidne zmedenosti združimo, dobimo današnji svet. Tekmovanje med kapitalisti glede pravice do lastništva in nadzora nad kapitalom, delom in zemljo se zaostruje do skrajnih meja — torej je taka konkurenca simptomatska za samo kopičenje kapitala, ne pa temeljni vzrok političnega razvoja —, ki se sčasoma pokaže v vojni med celimi nacionalnimi državami.

Želja po vojni in hujskaštvo se zato zdita neizogibna, saj omogočata:

- Absolutni upad proizvodnje, ki se pojavi s kakršno koli kapitalistično recesijo, ki jo spremlja ali povzroča vojna, sprva zniža cene, saj se podjetja trudijo preiti na presežne zaloge, ki jih sicer nihče ne bi mogel kupiti, kar omogoča cenejše inovacije, produktivno širitev ter združitve in prevzeme. Vojna tukaj še posebej pomaga pri zagotavljanju, da so takšni deflacijski zavoji zadostni, kadar je prekomerna akumulacija še posebej visoka.

- Ideološko 'upravičena' imperialistična vojna upravičuje nalaganje vse več državnega dolga na hrbet javnega/delavskega razreda za subvencioniranje zasebnih proizvajalcev orožja, ki bi sicer bili insolventni.

- Ker javni/delavski razred – prek kapitalistične države – financira inovacije, ko se oborožitvena tekma intenzivira, je breme inovacij odvzeto s kapitala, kar mu omogoča maksimiranje stopnje dobička, ko so te inovacije privatizirane, rekonfigurirane in komercializirane za civilno prebivalstvo.

- Zmagovalci lahko poraženemu narodu zaplenijo kapital in ga usmerijo v lastno kopičenje kapitala. Poraženo državo lahko spremenijo tudi v dolžniško kolonijo, kar povzroči nadaljnjo centralizacijo kopičenja.

- Prav tako lahko razširijo svojo delovno bazo, ki jo je mogoče izkoriščati, tako da prevzamejo nadzor nad sredstvi za proizvodnjo surovin poražene države. Da vojna zdesetka plače, še poveča marže dobička.

- Kapital, uničen v vojni, se razvrednoti, kar zmanjšuje zasičenost presežnega kapitala in s tem ustvarja nov prostor za akumulacijo; ustvarjanje novih dobičkonosnih priložnosti v smislu procesa obnove (predhodne stroške spet v veliki meri nosi država).

- Ob presežnem kapitalu raste presežek dela, ki si ga ne more več privoščiti. Vojaki, poslani umirati v vojnah (skupaj s smrtnimi žrtvami civilistov), zmanjšujejo breme davčne osnove kapitalistične države z zažiganjem svojih (prihodnjih) plač (vključno s prejemki/dobritvijo/pokojninami). Ta denar se lahko namesto tega nameni subvencioniranju kapitala, povečanju profitnih marž in centralizaciji bogastva.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozicije preizkušnje

Odpornost na hipnozo

Usodni koraki