Pozicije preizkušnje

V vrtoglavem soočenju z vsemi kalejdoskopskimi spremembami se kontemplativna moč na neki točki izčrpa, izgubi svoj živ dih in se zaduši v starih vozlih označevalcev identitete in statusa. Sooči se z Realnim, ki ga ob pomanjkanju psihofizične energije ne zmore ubesediti. Pomembni postaneta dve operaciji, ki ju lahko poimenujemo odtujenost in ločitev. Problem odtujenosti je povezan z konstitucijo subjekta v polju Drugega. Gre za trenutke, ko označevalci ujamejo subjekta, mu vdahnejo življenje na ravni govorice, vendar ga hkrati smrtonosno udarijo nazaj, zaradi česar pride do efekta izginjanja (aphanisis), omedlevanja. Ker pomena v celoti ni, saj je manko neizogiben in konstitutiven za govoreče bitje, je subjekt razcepljen - preči ga nezavedno. Tako pridemo še do operacije ločitve. 

Drugi lahko uteleša enigmatično vprašanje želje, ki nas sooča z nemožnostjo, da bi nanj odgovorili ter nas s tem sooči z neizgovorljivim Realnim. Tukaj sploh ne gre za vprašanje vednosti, znanja, intelektualnega raziskovanja ipd., ampak za globljo raven želje Drugega, za to, kaj Drugi želi, hoče. Kdo si, kaj hočeš? sta vprašanji, s katerim poskušamo prizemljiti preobsežnost manka. Želja in manko pa nas še naprej napotevata v prav zapleteno zmedenost. Neskončna vprašanja, na katera ne moremo odgovoriti - sploh pa ne naenkrat in na kratko - nas tako soočajo s samim Realnim kot travmatično mejo simbolnega. V odnosu, ki si ga lahko predstavljamo kot presek dveh množic namreč kot rezultat strukturno vznikne neznanka x. 

Razmišljanje o tem je ekstremno subtilno, zato ne bi smeli pasti v temptacije, da bi prehitro zamahnili z roko in ga postavili ob stran. Prvi odgovor na to dialektično zagonetno vprašanje vznikne spontano - odgovor je sam manko. Vprašanje želje Drugega poskušamo reducirati z lastnim manko, ki ga pooseblja vprašanje "Ali me lahko izgubiš?" oz. trdilnim "Lahko me izgubiš". Operacija ločitve v tem trenutku ustavi odnos, saj predstavlja  odmik na varno. Začetna odtujenost v polju Drugega, zaradi katere odkrijemo v svojem bistvu manko-biti, se odvije v odvzemu mesta Drugega, ločitvi in v povrnitvi nazaj k občutkom svobode. 

Ustavimo se še pri besedi ločitev oz. separacija. Izhaja iz latinske separare, ki je blizu izviru se parere, ki pomeni roditi (samega) sebe. Ločitev omogoča, da se kljub podreditvi polju označevalca, lahko rodimo sami. 

Če vse še enkrat strnemo: v odnos se zareže delitev, zaradi katere postane smisel mogoč, vendar sta ob tem nesmisel in z njim povezana afaniza neizogibna. Izginjanje (spolne želje), raztapljanje, ki ga povzroči (smrtni) udarec odtujenosti, pripelje do ločitve, v kateri se rodimo kot subjekti. Nato nas ločitev reši omotice in ponovno vzpostavi funkcijo svobode. Hkrati pa na drugi strani ta ista operacija grozi in provocira, da bo tudi Drugi občutil ta isto manko. Radikalna svoboda, ki izvira iz realnega vprašanja se tako odvije v smeri ločitve, zagotovitvi mesta, ki postavi zmedeno neobvladljivost nazaj v stanje remisije. 

 ***

Nekateri izberejo duhovno pot nomada, ki s sklonjeno glavo tava po poteh brezmiselnih opravilih, popolnoma odtujen od poti iskanja višjih načinov osmišljanja bivanja, ki jih usmerjajo zvezde na nebu. Toda lahko naletimo tudi na ljudi, ki iščejo izvorno misel, vire modrosti, ki ne zapadejo na raven sleposti grabežljivega jaza. Ko se srečamo s takimi ljudmi, smo del preizkušnje, ki kaže, koliko smo sinhronizirani z resničnimi vrednostmi nepodkupljivosti, univerzalne ljubezni, čistosti duha in neomajne spokojnosti srca. 

Od vseh možnih odmikov od Drugega se zdi počasno in previdno prehajanje, ki temelji na gradnji skupnega Zakona/Ideje najboljši način izboljševanja zmožnosti za sanjanje in refleksijo vseh mogočih nereflektiranih senc zavesti. Potreba po imaginaciji in pravi distanci mora soobstajati kot postopno lupljenje čebule, a le do vrhnjih plasti, sicer lahko zajokamo. 

Življenje samo je postopno učenje, zato smo vsi vedno zgolj na poti aspiracije in iskanju perfekcije. Na poti se lahko spotikamo, padamo, se motimo. To velja tudi za naše vzore, zato bi morali prepoznati krhkost vseh ljudi. Tudi zunaj zna biti kljub zgodnji pomladi še precej mrzlo, zato je pomembno, da skrbimo za besede, ki nas lahko kot tople obleke grejejo pred nepotrebnim prehladom tujosti. Vendar je spoznanje krhkosti lahko vir empatije in ohranjanja neobsojajočega odnosa. Namesto, da bi čakali na perfektno osebo, bi lahko tudi sami tvegali in zasledovali perfekcijo kolikor je mogoče. V igri se lahko rodi tudi nova gesta, ki ustvari minimalno razliko tako pomembno za lastno ohranitev in možnost odnosa.